Nadomestki

Jaz, robot.

Dobrodošli v svetu, v katerem prometne nesreče niso več problem. Avto namreč ne zgazi tebe, ampak tvojega surogata - tvojega dvojnika, pač humanoidnega robota, ki te nadomešča. In to povsod. Tvoj surogat - tvoja popolna replika - živi namesto tebe. Ljudje so končno prišli do svoje zadnje razvojne stopnje: ni jim treba več živeti. Le zakaj bi še živeli, če ni treba? Vse namesto njih počnejo surogati. Nakupujejo, hodijo v službo. In vsakdo si jih lahko privošči, tako da so lahko ljudje ves čas doma. Niti premakniti se jim ni treba več. Svoje surogate vodijo z mislijo. Razlog več, da rasizma, vojn, seksizma in kriminala ni več - vsi so srečni. Korporacija, ki je izumila to novo tehnologijo, je ustvarila utopijo: svet brez konfliktov, protislovij in napetosti, družbo brez tveganja, državo nacionalne varnosti, heh, robotsko demokracijo, ki se ji upira le še nekaj profetskih ludistov, stisnjenih v slum. Tudi Bruce Willis, ki igra glavnega policaja tega krasnega novega sveta, ima surogata, svojo idealno, retuširano repliko, saj veste, tako z lasmi in brez gub, toda ko se zgodi umor in ko se izkaže, da je bil umorjen človek, ne pa surogat (in to sin izumitelja surogatske industrije!), se s partnerko, ki jo igra Radha Mitchell, zapiči v zaroto, v katero so vključeni filmi Jaz, robot, Matrica Reloaded, Stepfordske žene in Terminator 2. Med divjim avtomobilskim pregonom zgazi kopico mimoidočih - nič hudega, ljudje si bodo pač naročili nove surogate. In če malce bolje pomislim: s tem je končno rešen problem avtomobilskih pregonov v filmih - zdaj lahko vse posnamejo v živo, brez kaskaderjev in brez digitalnega iluzionizma. Juhej! Vprašanje je le: zakaj je potem avtomobilski pregon, ki ga pilotira Bruce Willis, tako rutinski? In tako dolgočasen? In tako sterilen? Ali bolje rečeno: zakaj filmi o sterilnem svetu vedno izgledajo še bolj sterilno od sterilnega sveta, ki ga popisujejo?