22. 10. 2009 | Mladina 42 | Kolumna
Kriza izbrancev
Antielitizem povzročajo predvsem elite same
© Tomaž Lavrič
Ena izmed značilnosti dosedanjega Pahorjevega mandata je nemir elit. Sodniki, zdravniki, menedžerji, javni uslužbenci ... se za svoj čim večji prostor pod soncem mikastijo med seboj, vsi skupaj pa z oblastjo. Skupne koristi pri tem upoštevajo malo ali nič. Seveda je jasno, da so elite izjemno pomembne in da je (ne)uspešnost posamičnih družb odvisna predvsem od njih.
Najbrž lahko v prvem desetletju tega tisočletja govorimo tudi o krizi elit. To velja za ves Zahod in prav tako za Slovenijo. Njihov ugled je v glavnem majhen in se večinoma še zmanjšuje. Položaj je sicer v različnih državah dokaj različen. Francija elite goji in neguje, v Nemčiji pa je moralo miniti veliko časa po zlomu nacizma, da je ta pojem doživel renesanso. Zelo različna je tudi raven elit po posameznih državah. Vendar se zdi, da tako rekoč povsod delujejo po enakem vzorcu: zapirajo se vase, nižajo svoje standarde in izgubljajo občutek za skupno.
Ta splošni vzorec kar sili v to, da ga povežemo s prevladujočim družbenim procesom na Zahodu v zadnjih desetletjih - neoliberalizacijo. Ta ideologija in praksa je s svojim izganjanjem hudiča, ki se mu reče država, z zahtevami po splošni privatizaciji in deregulaciji, z ekonomizacijo vseh področij življenja, s socialnim darvinizmom itd. družbe neizbežno rahljala, drobila in razslojevala. To dogajanje je razslojilo in spremenilo tudi same elite, njihovo miselnost. Seveda ni nastalo samo od sebe; sprožile so ga prav (politične) elite, potem pa se prepustile njegovemu srku ali ga pomagale stopnjevati. Družbe so tako postajale trše, manj solidarne in usmiljene do večine in radodarnejše do bogatih. Dokler ni izbruhnila kriza, se je zdel ta proces za silo znosen tudi neelitam.
Posebno moč in odgovornost med elitami ima politika. Ker je nekakšna univerzalna nadelita, mora skrbeti za družbo kot celoto in tudi za to, da nobena posamična elita ne dobi posebnih privilegijev. Pri tem je vedno v skušnjavah, da take ugodnosti podeli sebi.
Njen največji greh v zadnjih desetletjih je bil, da se je pretesno povezala (se ji deloma celo podredila) z drugo najmočnejšo elito - ekonomsko. Končni rezultat te nečiste zveze, začete z Reaganom v Ameriki in s Thatcherjevo v Evropi, je tudi sedanja kriza. Politika je tako večidel sprejela logiko kapitala. Toda svet kapitala se ne ravna po pravilih demokracije in ni zavezan splošni blaginji. Politika se je tako delno samoukinila. Kriza jo je prisilila, da se znova postavi v vlogo generalnega upravljavca, bolje gasilca. Toda družbe, zlasti pa elite, so se medtem zelo spremenile - kot rečeno, ne ravno skupnosti v prid. Zato se osnovni nauki krize, ki kot težka krogla keglje podirajo nekoč svete dogme neoliberalizma, prijemajo s tako težavo in zato grozi ponovitev krize, ki se prav še končala ni.
Naša država se vsemu temu dogajanju ni mogla izogniti. K temu je nekaj prispevala tudi pridružitev Uniji, v kateri je Barrosova komisija sistematično širila prakso in duha neoliberalizma (tudi zato Barroso ne bi smel dobiti še enega mandata, Blair pa ne bi smel biti med najresnejšimi kandidati za predsednika EU). Slovenska politika je od osamosvojitve nihala med ohranjanjem socialne države in uveljavljanjem tršega kapitalizma. Dolgo vladajoča LDS je bila sprimek različnih struj, Drnovšek pragmatik, končni rezultat njunega obdobja in vraščanja Slovenije v prav tako spreminjajočo se Evropo pa je bil prevladujoče socialdemokratski model z veliko uradno veljavo socialne države in socialnega dialoga, a z razločno, čeprav tiho težnjo k neoliberalizaciji. O vsem tem se levica javno ni izrekala, ampak se je šla nekakšno sredinjenje, ki je pomenilo vse in nič. To postopno preobražanje je bilo razmeroma neboleče zaradi trajne, dokaj visoke gospodarske rasti. V tem stopicanju proti krasnemu novemu svetu je oster prelom prinesel šele Janšev mandat.
Kar zadeva elite, smo iz socializma prinesli predstavo, da so nekaj slabega. Po osamosvojitvi se je razvoj gibal podobno kot drugod - elite so se začele spreminjati in razslojevati. Politična je ostala dominantna, a se je tesneje povezala z ekonomsko. Ta in finančna sta se naglo krepili, najbolj pa so izgubile vpliv kulturniško-akademske elite. To je hudo okrnilo osmišljanje, potrebno za diagnozo in popravke našega razvoja.
Konec Janševe vladavine je elite pustil v zmedi in neredu. Prva povsem desna vlada je pripravila neoliberalne reforme, jih zaradi odpora opustila, a jih stihijsko pustila teči naprej. Javno zdravstvo se je razkrajalo v korist zasebnega, začeli so se menedžerski prevzemi, ki so se nazadnje končali s protitajkunsko vojno. Negotovost in zmedo elit (gospodarske, medijske, upravne, sodne ...) pa sta vsaj toliko kot zasuk k neoliberalnemu credu povzročala tudi avtokratska narava oblasti in njeno nasilno poseganje v najrazličnejše sfere. To je bila slovenska posebnost - Janšev osebni prispevek k nevrotizaciji družbe. Težko je biti sam.
Končalo se je na hitro; Janša je izgubil volitve, izbruhnila je kriza, relativno obilje denarja je presahnilo, za množice se je začelo obdobje zategovanja pasu, nova oblast je zaradi (svetovne) krize, klavrne janševske zapuščine in svojih hib kmalu izgubila veliko začetne naklonjenosti in avtoritete. Elite so pričakale novo oblast zdelane, v vrhovih premešane, negotove in, trdo rečeno, sebičnejše kot prej. Kriza vse to še zaostruje.
Pomen elit je težko preceniti; zlasti v državah brez bogatih naravnih virov so tako rekoč edini pomemben razvojni kapital. Vendar ne živijo v vakuumu in same od sebe, kot se jim včasih dozdeva. Trajno lahko uspevajo le, če kolikor toliko dobro delujejo same in celotna družba, ta velika vezna posoda. Resnična elitnost je kompleksna; sestavljajo jo ne samo znanje in sposobnost, ampak tudi drža - notranji standardi in družbena odgovornost.
Vedno očitneje je, da je prizadeta zlasti drža. Prebivalstvo to jasno čuti - med elitami in neelitami je kljub vsemu še veliko stikov. To krepi antielitizem. Povzročajo ga predvsem elite same in tako ustvarjajo tla za povprečništvo, populizem, nasilni egalitarizem, avtoritarnost in anomalije vseh vrst. Cena takega razvoja je visoka.
Sliši se naivno, a je tako: vse elite bi se morale zlasti v tej krizi »vzeti skupaj«. Družba se bo sicer razletela ali pa je ne bo mogoče spodobno spraviti iz krize, to pa bo kot bumerang udarilo tudi po elitah. Dolžnost samoomejevanja ne velja le za politiko.
Najbolj je seveda odgovorna prav ta univerzalna nadelita. Sedanjo oblast je brez njene krivde doletela globalno-lokalna kriza, sama pa si ne zna pridobiti zaupanja. V Sloveniji zaupanja kritično zmanjkuje - zaupanja v politiko, menedžerje, bankirje, sodnike, zdravnike, medije, sistem, soseda, nazadnje še vase.
V težkih časih je zaupanje v oblast ključna postavka. Če vlada ne bo znala hitro obrniti toka stvari, bo dokončno prepoznana ne kot reševalec, ampak kot del problema, ki se mu reče Slovenija v težavah. Potem lahko, zlasti če se bo kriza zavlekla, postane res hudo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.