Morten Ramsland: Pasjeglavec

+ + + +

Skupinska slika z gospo

Pasjeglavec je predvsem duhovit, geografsko razpršen in časovno razpotegnjen roman, družinska saga o Erikssonih, ki zajame štiri generacije prednikov pripovedovalca, pravzaprav njihov občutek, da gre vse ves čas navzdol. Temu umirajoča babica pripoveduje o svojem odraščanju in lastnih otrocih, o tistem, česar se spomni o svojih prednikih in starših, sploh o vsem, kar se že dodobra izmika njenemu zdaj že usihajočemu spominu, ki si prikraja in podvrže stvari, zato pripovedovalec sam kaj rekonstruira, kar pa je že druga vrsta maličenja in prikrojevanja. Konzerva s svežim zrakom, ki ga babici pošilja sin, ker sicer težko diha in si pomaga s kisikom in z nosnimi cevčicami, je proustovska v čaj namočena magdalenica. Konzerve z zrakom iz nekega drugega kraja bivanja sprožijo to bohotno pripoved o lastnem odraščanju, o možakih, ki grejo v cvetu pubertete na morje in se vrnejo divji in tetovirani, o puncah, ki se zaljubljajo, pa ne pustijo osvojiti, o pripovedovalčevih strahovih pod stopnicami in v kleti, in risanje pošasti ali pa skoraj kubizem, ki kaže razbitost in neenotnost družinskih ljubiteljskih slikarjev, je samo posledica hudih medvojnih odločitev, slabih med slabimi.

To je zgodba o krivdi in potlačitvah, o teti, ki je rahlo zaostala in jo njeno nedistancirano vedenje, morda s spolnimi konotacijami nad nečakom, čisto do konca, terminalno zasope, o težko nabranih novcih in bankovcih, ki kot zakopani talenti sprhnijo in izgubijo vrednost. Takšne stvari; Ramsland niza pred nami drugega za drugim odštekance in originale, tisto, kar gre v tej prozi iz roda v rod, so posamičnosti in anomalije, ki povzročajo pri vrstnikih posmeh, pri sosedih zgražanje in postopno pripeljejo do zanimanja države, sodstva, policije. Kompozicija ni linearna, kot pri starem modernizmu je asociacijska, spomin veje, koder hoče, in Ramsland ima kljub svojim mladim letom izrazit smisel za zadrževanje, zdi se, da teritorij osvoji s hitrim vpadom in ga potem postopno širi in podpira, galerija originalov in prismukov, ki nam jih naslika, količina epizod, ki jih ošvrkne ali razgrne, vse to naredi ta roman napet in zanimiv. Njegov temeljni postopek pri karakterizaciji je karikatura oziroma tisto prav komedijsko pretiravanje, njegove osebe so enodimenzionalne, zvedene na eno samo poudarjeno in osmešeno lastnost, a vendar žive in nekako simpatične, to pa povzroči, da je ob smehu in hehetu navzoče tudi sočutje, da je bralec potegnjen med te odhakljance, prvi med enakimi.