Goli komunist

Če hočete razumeti protikomunistično histerijo, ki trese Ameriko, Obami pa žre ratinge (Obama je komunist, stalinist, leninist, maoist, diktator ipd.), potem morate najprej razumeti ameriško desnico. Če pa jo hočete razumeti, potem morate najprej vedeti, kaj bere. Katera knjiga torej tako vpliva na ameriško desnico? Katera knjiga ameriško desnico tako histerizira? Najprej seveda pomislite, da je desnica pod vplivom kakega »protikomunističnega manifesta«, recimo pod vplivom kake izmed štirih knjig, ki jih John V. Fleming v knjigi The Anti-Communist Manifestos razglaša za »protikomunistične manifeste«: bodisi pod vplivom romana Mrak opoldne (Darkness at Noon), ki ga je leta 1940 napisal madžarsko-nemški intelektualec Arthur Koestler, avtobiografije Iz noči (Out of the Night), ki jo je leta 1941 napisal nemški mornar in agitator Richard Krebs, alias »Jan Valtin«, prebežnik iz Nemčije, avtobiografije Izbral sem svobodo (I Chose Freedom), ki jo je leta 1946 napisal ukrajinski inženir Viktor Kravčenko, prebežnik iz Sovjetske zveze, ali pa avtobiografije Priča (Witness), ki jo je leta 1952 napisal ameriški žurnalist Whitaker Chambers. Vse štiri so namreč osumljenke št. 1. Ne brez razloga: prvič, vse štiri so napisali bivši komunisti, ki so se spreobrnili v fanatične protikomuniste, drugič, vse štiri so pikantna insajderska poročila o grozotah komunizma/stalinizma, tretjič, vse štiri so postale orjaški bestsellerji, četrtič, vse štiri so v svojem času nadnaravno propagirali in promovirali, in petič, vse štiri so, kot pravi Fleming, »oblikovale hladno vojno«. Ali bolje rečeno: vse štiri so v času hladne vojne podžigale protikomunistično histerijo. To so bili »protikomunistični manifesti«, s katerimi je skušala Amerika dobiti hladno vojno.
Toda kot kaže, so vse te knjige začasno nedolžne. Ameriške desnice ne histerizira nobena izmed njih. Alexander Zaitchik, reporter spletne revije Salon.com, je namreč nedavno opozoril, da Glenn Beck, veliki ideolog ameriške desnice, sicer demagoški voditelj TV kanala FoxNews, histerični populist in teatralični patriot, ki je Baracka Obamo razglasil za rasista, ki trdi, da Amerika pada pod komunizem, ki pred kamero rad zajoče in ki je ustanovil ultrapatriotsko »civilno« gibanje Projekt 9/12 (Postanite 12. september!), masivno pribežališče jeznih, paranoidnih, protikomunističnih konservativcev, maha s knjigo Pettisočletni skok (The 5,000 Year Leap), ki jo je leta 1981 napisal Cleon Skousen - »mož, ki je Glennu Becku spremenil življenje«. No, Beck skuša zdaj s to knjigo spremeniti življenje Američanom in Ameriki - in mimogrede zrušiti Obamo. Rine jo, slavi, časti, propagira, citira - kot novo Biblijo. Ko so jo spomladi ponatisnili (šur, z njegovim uvodom), je postala huronski bestseller. In kaj pove patriotom? Tole: da je Amerika krščanska nacija, da so bili duhovni očetje Amerike pobožni kristjani, da je ustava le reinkarnacija Biblije, da je bil stari Izrael predhodnik Amerike, da je temelj vsega naravno pravo, ki ga je ustvaril Bog, da je morala isto kot 10 zapovedi, da svobodni ljudje ne morejo živeti brez religije, da načelo ločenosti cerkve od države velja le za ločenost cerkve od zvezne vlade, ne pa od ameriških zveznih držav, da so državljanske pravice božje razodetje in da je Ameriki »manifestno usojeno«, da je svetu zgled in blagoslov. Oh, in tako dalje. Knjiga je začinjena z lunatičnimi »principi«, zamegljenimi citati in mormonsko teologijo. Ni čudno - Cleon Skousen, ki je umrl pred tremi leti, je bil mormon.
Da je knjiga, ki navdušuje in podžiga ameriško desnico, izšla v času »Reaganove revolucije«, ne preseneča. Reaganovo obdobje je še vedno ideal ameriške desnice. Hej, Reagan je znižal davke, privatiziral vse, kar se je privatizirati dalo, dereguliral trg, razmontiral socialno državo, zatrl sindikate in dobil hladno vojno: Ameriko je osvobodil! Pettisočletni skok je ob izidu razveselil skrajno, krščansko desnico, vse ostale pa je bolj ali manj zgrozil. Še več: Skousen, član Reaganovega Sveta za nacionalno politiko, možganskega trusta nove ameriške revolucije, se je zdel preveč ekstremen in preveč lunatičen celo zmerni desnici. Preostanek kredita si je takoj zatem zapravil s knjigo Nastanek Amerike (The Making of America), v kateri je ugotovil, da so bili prave žrtve sužnjelastništva sami sužnjelastniki, da sužnjelastništvo ni imelo nobene zveze z rasizmom in da so sužnje dajali v verige le zato, ker so bile med njimi tudi barabe, tako da so potem uklenili kar vse skupaj. Iz povsem praktičnih razlogov potemtakem. Desnica se je od Skousena za vsak primer raje distancirala. Tudi mormoni so se distancirali od njega, le da že prej. Za vsak primer.
Skousen je rad pripovedoval, da je bil tesni sodelavec J. Edgarja Hooverja, direktorja FBI-ja, toda prav Hoover ga je uvrstil na spisek oseb, ki ogrožajo Ameriko - njegov dosje je štel več kot 2.000 strani. »Povezan je z ekstremno desničarskimi 'poklicnimi komunisti', ki zaradi finančnih motivov promovirajo svojo vrsto protikomunizma.« Skousen je bil bizarna figura. Nekaj časa je bil mormonski misijonar, nekaj časa posebni agent FBI-ja, nekaj časa univerzitetni profesor, nekaj časa je ustanavljal inštitute in think tanke, ki so širili patriotizem, amerikanizem, paranojo in konspirologijo, nekaj časa je flirtal s patriotskimi, protikomunističnimi organizacijami, nekaj časa je za komunista razglašal magnata Davida Rockefellerja, nekaj časa predsednika Dwighta Eisenhowerja, nekaj časa pa zunanjega ministra Henryja Kissingerja, »Maovega prijatelja«. In seveda, nekaj časa - med letoma 1956 in 1960 - je bil šef policije v Salt Lake Cityju, alergičen tako na zločin kot na greh. Logično, urejal je tudi policijsko revijo Law and Order. Zaradi očitkov, da policijo vodi tako, kot komunisti vodijo Sovjetsko zvezo (in »gestapovsko«, kot je rekel župan Salt Lake Cityja), so ga nagnali.

Komunistični cilji

Toda leta 1958, ko je bil šef policije v Salt Lake Cityju, potemtakem na vrhuncu hladne vojne in protikomunistične histerije, je objavil knjigo Goli komunist (The Naked Communist), v kateri je insajdersko, zelo doživeto razkrinkal komunizem, komunistične metode in komunistične zarote - podobno kot pred njim Arthur Koestler, Richard Krebs, Viktor Kravčenko in Whitaker Chambers. Razlika je bila le v tem, da je bil Skousen outsider in da ni poznal notranjega ustroja komunističnega delovanja, pa četudi je trdil, da to obvlada, ker je delal pri FBI-ju. No, kot se je izkazalo, pri FBI-ju ni imel nobenega pravega stika s problematiko komunistične infiltracije - delal je povsem drugje. Goli komunist je kljub temu postal bestseller in smrtno resna knjiga - orožje za boj proti komunizmu. Še huje: Goli komunist je postal uradni ameriški hladnovojni načrt za boj proti komunizmu. Skousen je namreč med drugim razkril, kako prepoznaš komunista, kako prepoznaš komunistične cilje, kako prepoznaš komunistično zaroto, ali natančneje: kako veš, da skušajo komunisti prevzeti Ameriko. In prav ta del njegove knjige - spisek petinštiridesetih komunističnih ciljev - so leta 1963, takoj po koncu kubanske raketne krize, ki je Ameriko butnila v apokaliptično zamaknjenost, kot uradni dokument, imenovan Komunistični cilji pri prevzemu Amerike, predložili vsem ameriškim senatorjem in kongresnikom, ki so tako dokončno izvedeli, kaj načrtujejo komunisti in kako kanijo prevzeti kontrolo nad Ameriko ter jo spremeniti v sovjetsko republiko.
In tu je ključ: sodeč po tem, kako ameriška desnica danes prepoznava komunistične tendence v Ameriki in Beli hiši, bi lahko rekli, da jih prepoznava natanko tako, kot jih je prepoznavala leta 1963 - in še prej, leta 1958, ko je šef policije iz Salt Lake Cityja objavil Golega komunista. Kako torej vedo, kdaj ima kako početje komunistično gravitacijo? Komunistične cilje, ki jih je Skousen razčlenil na 45 točk, lahko povežemo v tematske sklope, ki ponujajo zelo aktualno sliko Amerike, njenih strahov in njene protikomunistične histerije.
* Za začetek, če kdo govori, da je sožitje edina alternativa atomski vojni, da je za Ameriko bolj sprejemljiva kapitulacija kot atomska vojna, da bi bila totalna razorožitev Amerike demonstracija njene moralne moči in da je treba konference o prepovedi atomskih testov podaljšati, ker Amerika v času pogajanj atomske teste običajno ustavi, potem je to komunistično. Vsekakor, ameriška desnica še vedno vztraja, da mora imeti atomsko orožje in da ga druge države ne smejo imeti. Odtod obsedenost z Irakom in Iranom. In odtod strah, da je Obama komunist: ker je omenil atomsko razorožitev, svet brez jedrskega orožja. Ameriška desnica bi razorožila vse države razen Amerike, kajti druge države ne moreš napasti, če ima atomsko orožje. To vemo še iz hladne vojne. Ergo: vse države bi morale nujno imeti atomsko orožje. Irak so napadli zato, ker so vedeli, da nima atomskega orožja.
* Dalje, če kdo govori, da je treba dovoliti prosto trgovino med vsemi državami, (ne glede na to, ali so povezane s komunizmom), da bi bilo treba Sovjetski zvezi in njenim satelitom odobriti dolgoročna posojila, da bi morala Amerika pomagati vsem državam, pa četudi so pod komunistično dominacijo, in da je treba Sovjetski zvezi še naprej omogočati dostop do ameriškega patentnega urada, potem to kaže njegov komunistični naklep. V resnici je ravno obratno: če Amerika ne bi blokirala komunističnih držav, recimo Kube, bi se že zdavnaj odprle in demokratizirale. Amerika s svojo zunanjo politiko sama ustvarja komunizem.
* Dalje, komunist je vsakdo, ki govori, da je treba priznati rdečo Kitajsko in jo sprejeti v Organizacijo združenih narodov, da je treba sovjetskim satelitom dovoliti individualno predstavništvo v Združenih narodih, da je treba Panamski kanal internacionalizirati, da je treba zrušiti vse kolonialne uprave, še preden so domačini sposobni upravljanja svoje dežele, da je treba pristati na ločenost Vzhodne in Zahodne Nemčije, pa četudi je Hruščov leta 1955 obljubil, da bodo nemško vprašanje rešili s svobodnimi volitvami, ki bodo potekale pod nadzorom Združenih narodov. Stara finta: le Amerika lahko prinese »svobodo«, države, ki niso deležne ameriške svobode, niso »civilizirane«, Amerika ima izključno pravico do »divjine«, ki sama sebe ni sposobna upravljati.
* Dalje, kdor pravi, da bi moralo imeti Svetovno sodišče jurisdikcijo tudi nad Američani, ima komunistične tendence. In ameriška desnica, kot smo videli, še vedno vztraja: Američani ne padejo pod jurisdikcijo Mednarodnega kazenskega sodišča. In mednarodna skupnost to tolerira: hej, v nasprotnem primeru bi Amerika padla pod komunizem.
* Dalje, komunist je vsakdo, ki pravi, da se ameriške komunistične partije ne sme prepovedati, da je treba skrivaj prevzeti eno ali obe ameriški politični stranki ter da je treba eliminirati vse, kar ovira delo komunističnega aparata, Kongresno komisijo za protiameriške dejavnosti, FBI, ameriško ustavo, religijo, Biblijo, šolsko molitev in vse zaprisege zvestobe domovini. Ups: eno ali obe ameriški politični stranki? Obe? Vidite, tu je problem: Amerika ima le dve stranki - eno več kot Kuba, Kitajska in Severna Koreja. Še vedno. In tudi desnici se zdi strah, da so komunisti skrivaj prevzeli demokratsko stranko, še vedno upravičen.
* Dalje, komunist je vsakdo, ki skuša ošibiti temeljne ameriške institucije, češ da s svojim početjem kršijo državljanske pravice in svoboščine. Šur, varnost je pred svobodo in državljanskimi pravicami, je poudarjal Bush.
* Dalje, kdor pravi, da je treba prevzeti kontrolo nad šolami, da je treba curriculum pomehkužiti, da je treba učbenike spraviti na partijsko linijo, da je treba diskreditirati vse duhovne očete Amerike in ameriško zgodovino, ima gotovo komunistične nakane. Pomeni: ameriška zgodovina je čista, brez madežev. Problem je le v tem, da je v Beli hiši »madež« ameriške zgodovine - črnec, aluzija na rasizem, segregacijo in sužnjelastništvo. Logično: to, da je v Beli hiši črnec, je znak komunizma.
* Dalje, če kdo pravi, da je treba prevzeti kontrolo nad študentskimi časopisi, da se je treba infiltrirati v medije, uredniško politiko in na mnenjske strani in da je treba prevzeti kontrolo nad ključnimi radijskimi in TV postajami ter filmsko industrijo, potem je komunist. Vsekakor, desnica še vedno trdi, da so mediji liberalni in levičarski. Spomnite se le Busheve administracije. Plus: za ameriško desnico je Hollywood še vedno le leglo skrajne levice.
* Dalje, komunist je vsakdo, ki skuša diskreditirati ameriško kulturo, degradirati njene oblike umetniškega izražanja, ameriške skulpture zamenjati z brezobličnimi, čudnimi, nesmiselnimi skulpturami, prevzeti kontrolo nad direktorji muzejev in promovirati grdo, odvratno, nesmiselno umetnost. Ergo: sprejemljiva je le umetnost, ki jo desnica razume. Mar niso tudi komunistični režimi tistega, česar niso razumeli, razglašali za »grdo, odvratno, nesmiselno«, za sovražno subverzijo?
* Dalje, kdor skuša prevzeti kontrolo nad sindikati in velikim biznisom ali centralizirati državo, je komunistični agent. Desnici se zdi, da Obama počne prav to: prevzeti hoče korporacije in zdravstvo, direktorjem govori, kakšne plače naj imajo, državo skuša centralizirati. Amerika je pod komunizmom.
* Dalje, komunist je vsakdo, ki skuša eliminirati zakone proti obscenosti in jih razglasiti za cenzuro ali kršitev svobode izražanja in svobode tiska, ki skuša s promoviranjem pornografije in obscenosti v knjigah, revijah, filmih ter radijskih in TV programih porušiti standarde morale, ki »homoseksualnost, degeneriranost in promiskuitetnost prikazuje kot nekaj normalnega, naravnega in zdravega«, ki skuša diskreditirati institucijo družine, ki vzpodbuja promiskuitetnost in ločevanje, ki poudarja, da imajo starši negativen vpliv na otroke in da so vse motnje otrok posledica represivnega vpliva staršev, ki vedenjske probleme razglaša za psihiatrične motnje in ki z zakonodajo o mentalnem zdravju izigrava nasprotnike komunizma. Nič, če to drži, potem Amerika živi v komunizmu, kajti vse te »prerokbe« so se izpolnile.
* Dalje, kdor ustvarja vtis, da sta nasilje in revolt legitimna aspekta ameriške tradicije in da bi morali študentje in druge interesne skupine z revoltom rešiti ekonomske, politične in socialne probleme, ima komunistične cilje. Lahko le ponovim: če to drži, potem Amerika živi v komunizmu - študentje so se leta '68 uprli in rešili mnoge ekonomske, politične in socialne probleme, Busheva adiministracija pa je le še enkrat potrdila, da je nasilje legitimni aspekt ameriške tradicije.

Kapitalizem kot krinka komunizma

In končno, komunist je vsakdo, pravi Skousen, ki Združene narode promovira kot edino upanje človeštva in ki bi ob morebitni spremembi ustanovne listine zahteval, da Združeni narodi postanejo svetovna vlada z lastnimi oboroženimi silami. Jasno, ameriška desnica še vedno vztraja, da so Združeni narodi irelevantni in da bi jih morala Amerika ignorirati, če ne kar zapustiti. Kaj pa fraza: Združeni narodi kot svetovna vlada z lastnimi oboroženimi silami? Odkod že poznamo to frazo? Točno, iz lunatičnih teorij zarote, ki svarijo pred svetovno vlado, v katero da se spreminjajo Združeni narodi - in tisti črni helikopterji brez oznak, ki jih opazijo pri vsaki zaroti, so vojska Združenih narodov, ki hočejo to, kar so hoteli komunisti: zavladati Ameriki!
Cleon Skousen, ki bi lahko danes le nemočno ugotovil, da se je večina komunističnih ciljev udejanila, je protikomunistično histerijo poročil z lunatično konspirologijo. Kasneje se je njegova konspirologija raztezala vse od teorij o svetovni vladi do mormonsko-profetskih teorij o koncu sveta, objavil pa je tudi knjigo Goli kapitalist (The Naked Capitalist), v kateri je razkril, da so najbogatejše dinastije, recimo Rockefellerji in Rothschildi, v resnici banke komunističnih režimov, ki za njih opravljajo umazano delo, da kapitalisti in komunisti skupaj gradijo Novi svetovni red in da so kapitalisti v resnici tajni komunisti. Z eno besedo: če hoče biti protikomunist v svoji konspirološki lunatičnosti načelen, potem mora iti do konca in tudi kapitalizem razglasiti le za krinko komunizma.
Ameriška desnica je Golega komunista in Golega kapitalista prevzela kot izgubljena evangelija Svetega pisma, Baracka Obamo pa je potem zasula z vsemogočimi teorijami zarote, tudi najbolj lunatičnimi. Nekaj podobnega se je na začetku prvega mandata zgodilo Billu Clintonu: desnica ga je dobesedno preplavila s teorijami zarote. In seveda, tudi Clinton je Ameriki tedaj prodajal zdravstveno reformo, ki pa jo je desnica razglasila za komunistično zaroto, s katero skuša Clinton prevzeti Ameriko in jo potem prodati Svetovni vladi. Demokrati so potem kongresne volitve izgubili - in seveda, Clinton je moral redefinirati svojo politično platformo, prevzeti republikansko dikcijo in skreniti na desno, če je hotel dobiti drugi predsedniški mandat.