Vanja Pegan: Potovanje na začetek poti

+ + +

Koča strica Toma - in druge

Potovanje na začetek poti je - ob zbirki kratkih zgodb - že tretji Peganov roman in pisavi se nedvomno pozna zrelost in artikuliranost, čeprav je njena glavna tema dozorevanje. Poba iz razsute družine je razpet med različne nefunkcionalne in provizorične domove, zdomskega, očetovega, ljubičinega, tega samo za kratek, prekratek čas, predvsem v (travmatičnem) spominu obstoječega materinega in sestrinega pa stričevo kočo, v kateri posluša veseljakove pomorske dogodivščine in mu je ta prismuk in radoživec skoraj adoptivni starš. Atmosfera je ponekod prav frančičevska, čeprav manj uporna in obtožujoča, pri Peganu je vse skupaj bolj pastelno, pridušeno, slutimo željo po bližini in ljubezni, ki je v odnose zazankane osebe bolj kot nočejo ne znajo ali ne morejo dati. Pegan niza fragmente o temeljni osamljenosti in globoki breztemeljnosti svojega vandrajočega junaka, ki je prav eksistencialistično vržen v svet in temu primerno tesnoben in izgubljen, življenjsko slabo motiviran in zadušen, nespečen in s temu ustrezno zmehčanim odnosom do realnosti.

Poba je slej ko prej pasiven in hrepenevski, ves čas na poti, spi v avtu in ob poteh, vozi se med različnimi začasnimi bivališči in ima izostren občutek za okolje in lastno, prejkone nezadovoljivo človeško kondicijo. V Potovanju ne manjka opisov zalivov in čolnov, serpentinastih poti in traje-ktov, morskih sprehajališč in samotnih razglednih kotičkov, enkrat jarko obsijanih, drugič z zastrtimi svetlobami. To je prava galerija obmorskih krajin z značilnimi konturami in skoraj oprijemljivimi vonjavami, tako da imamo občutek, da je ravno spremenljivost okolja ključ za fluidno drsenje otožnih junakovih razpoloženj. Seveda je takšno pripovedno polzenje iz opisov v psihiko in nazaj tudi nekoliko zaviralno in tavtološko, realistična pripovedna tradicija, ki je rada uporabljala deskriptivnost za ponazarjanje notranjosti, je tehniko pripeljala do vrha in čez in tja ji je težko slediti. Hkrati je ravno psihična razrvanost in somnabulnost junaka po pripovednem izhodišču zelo podobna tisti iz romana Vinka Möderndorferja Nespečnost, breme in sprožilec krize, krize, v kateri se rešijo nakopičene travme. Tudi pri Peganu je eksistencialna zaostritev hkrati možnost, nekaj, kar izostri in zbeza na plano v preteklosti nakopičene konflikte in potlačitve, priskrbi pa tudi zavest o nujnosti preseganja. Nespečnost junaka osmisli tudi dovolj spretno prelivajočo se kompozicijo, skoraj asociacijsko drsenje fragmentov in časov, rahlost je hkrati odprtost do prelivajočih se notranjih pokrajin in Potovanje na začetek poti deluje kot zrelo, sentimentalno zadušeno poročilo o ždenju, ki kliče po akciji. Ta akcija, tudi drastična, seveda na koncu ne umanjka