Grozljivo srečni

Pred dvajsetimi leti je padel berlinski zid. Z njim so kot domine popadali tudi enopartijski režimi - od Vzhodne Nemčije do Romunije. Vzhodno Evropo je preplavila evforija: prišla je svoboda. Ljudje so bili navdušeni, radostni, srečni, objokani. Pot do te ekstatične svobode popisujejo številni dokumentarci, ki jih bo v sekciji »20 let padca zidu« - eni izmed mnogih - zavrtel letošnji LIFFe, Ljubljanski mednarodni filmski festival, recimo Izven sedanjosti, Lei-pzig jeseni, Po zimi pride pomlad, Smo imeli revolucijo ali ne?, Stranpota, Uwe Johnson gleda televizijo in Videogram neke revolucije. Videli boste rušenje berlinskega zidu in eksekucijo romunskega diktatorja Ceausescuja. Videli boste srečne ljudi, ki rušijo berlinski zid, in srečne ljudi, ki ubijajo Ceausescuja. Videli boste ljudi, ki slavijo prihod svobode. Videli boste smeh, radost, evforijo. In ko boste videli vse to, si boste rekli: ja - kaj pa zdaj? Kje je zdaj, po dvajsetih letih, ta smeh? Kje je zdaj vsa tista evforija? Kaj ste naredili z vso tisto svobodo? Navsezadnje, nikoli v zgodovini človeštva se še ni naenkrat sprostilo toliko svobode? Kam je izginila? Nič, revolucija je bila očitno le TV dogodek. In svoboda tudi. Še huje: prihod svobode je bil prvi resničnostni šov. Zdaj so deziluzija, nemoč in frustracije tako hude, da bi nekateri zid najraje spet postavili - da bi rešili vsaj nekaj svobode. In vsaj nekaj pravic. No, s to nostalgijo po »zlati dobi« komunizma se lepo pošali romunski omnibus Zgodbe iz zlate dobe, ki se lahko načinom, kako so ljudje preživljali komunizem, le smeji - že vprašanje, kako v stanovanju skrivaj ubiti prašiča, je velik problem, še večji problem pa je, kako posneti fotografijo, na kateri se ne bo videlo, da je Ceausescu precej nižje rasti kot francoski predsednik Valéry Giscard d'Estaing. Vidite, preživiš komunizem, padeš v svobodo in ugotoviš, da ima francoski predsednik Nicolas Sarkozy isti problem, kot ga je imel romunski diktator Ceausescu.
Vsi ti dokumentarci, vključno s francoskim igranim filmom Louise-Michel, v katerem odpuščeni delavci najamejo poklicnega morilca, ki naj bi likvidiral likvidatorja njihovega podjetja (hja, lahko bi bil tudi doku!), so resnica postkomunistične dobe, resnica filmov, ki jih bo med 11. in 22. novembrom zavrtel LIFFe, pa je Rdeči balon, ki bo prikazan v otroški sekciji »Kinobalon« in ki ga je davnega leta 1956 posnel Albert Lamorisse. Gre za kratki, polurni film o dečku, ki po Parizu koraka z rdečim balonom. Film je preprost in naiven, skoraj nem, izrazno minimalističen, atmosferski, melanholičen, ironičen in obenem patetičen, niti malo ciničen, toda mobilen - pač trip po pariških ulicah, med betonsko, nebotično krajino. Deček, ki ga film le distancirano opazuje, je mali, depresivni, antisocialni, mesečniški eksistencialist, ki pretenciozno vztraja pri svoji utopični obsedenosti z rdečim balonom. Nič, balon mu je bližje kot ljudje in civilizacija. Rdeči balon, ki izgleda kot vrnitev v naivno, srečno, nekomplicirano, nepokvarjeno otroštvo filma, je ideal sodobne festivalske/arty/osebne/avtorske kinematografije, ki išče »sveti Gral« filma. Ali bolje rečeno: festivalski filmi stremijo k Rdečemu balonu.

Rdeči baloni

In povsem vseeno je, katerega pogledate: bodisi britanske Razmetane postelje, v katerih 20-letni Španec v Londonu išče očeta, ki ga ni nikoli poznal, norveški Sever, v katerem mentalno razrahljani moški, opasan s snežnimi sanmi, išče sina, ki ga ni nikoli videl, kazahstanski Tulpan, v katerem pastir, kralj stepe, vztrajno peca punco, ki je ni nikoli videl, čilske Turiste, v katerih moški svojo ženo, ki je sredi kriznega maelstroma, pusti ob avtocesti in potem sam odpelje naprej, kot da ni nič, ameriški film Punca in dva, v katerem Zoe Kazan, vnukinja Elie Kazana, odisejade po Gothamu preživlja z nevsiljivim, protistresnim fantom, brazilski Zadnji randi, v katerem fant in punca preživljata zadnjo uro skupaj, japonski film Sedem noči, v katerem se ženska, ki trči ob krizo, odseli na Tajsko, francoski film Bobu bob, v katerem pisateljica, ki je sredi hude kreativne blokade, spremeni svoje ime, švicarski Zvok žuželk, v katerem skušajo rekonstruirati zadnje trenutke osamljenega moškega, ki se je izstradal do smrti, argentinske Počitnice brez staršev, v katerih med otroke pridejo stresne razredne razlike, norveški film Gospod Horten, v katerem ostareli inženir po upokojitvi razkaže vse nianse svoje osamljenosti, čilsko Služkinjo, v kateri služkinjo, ki se počuti kot del bogate družine, zmoti prihod konkurence, argentinski film Otrok riba, v katerem spolno zmedena najstnica - hči paranoidnega sodnika - sklene, da bo zbežala s paragvajsko služkinjo, nemško Kuhinjo z dušo, v kateri grško restavracijo, bazirano v Hamburgu, ogrozi prihod kuharja z odbitim okusom, romunsko Najsrečnejše dekle na svetu, v kateri najstnica, ki je zadela nagrado nekega proizvajalca sadnih sokov, potuje na snemanje reklame za sadni sok, portugalski Naš ljubi mesec avgust, v katerem ruralno, zelo tradicionalno skupnost, ki je ravno sredi svojega ritualnega poletnega festivala, zmede prihod filmske ekipe, ali pa dansko Borko, v kateri starša, zelo tradicionalna turška muslimana, svoji hčerki ne pustita, da bi trenirala kung-fu. Sploh pa nočeta slišati, da bi trenirala v spolno integriranem klubu, med danskimi blondinci, potencialnimi Karate Kidi. Nič hudega: Aicha, kot je ime tej punci, hoče itak postati Bruce Lee. In tradicija je ne more ustaviti: kung-fu je njen rdeči balon.
In vse te festivalske variacije Rdečega balona imajo zelo prepoznavne, tako rekoč nezgrešljive skupne poteze, tako da ne bi prav nič pretiravali, če bi rekli, da so žanr zase.
1. Junak vedno potuje. Ali pa je ravno pripotoval. Ali pa je ravno na tem, da odpotuje. Trip je format teh filmov.
2. Liki so vedno melanholični, zadržani, osamljeni, pasivni, antisocialni čudaki in sanjači, ki stalno koketirajo z eksistencialno tesnobo. Brez ravnotežja, toda obenem brez cinizma. In če so že ravno cinični, potem so le zato, da ne bi izgledali preveč naivno. Ne brez razloga: vedno jih srečamo ravno sredi deziluzije, zato gledajo otopelo in užaljeno, brez žara, in to celo tedaj, ko gredo po nagrado.
3. Vsi ti liki so po drugi strani realistični, vsakdanji, antiheroični, antisupermanski, pa vendar še kako pretenciozni. Recimo: mladi pisatelj v ameriškem filmu Vaja dela mojstra krene na turnejo, na kateri promovira knjigo, ki je še ni objavil - in ki je morda ne bo nikoli objavil. Nihče mu je ne bo izdal. In fant s knjigo, ki ne bo nikoli izšla, izgleda le kot deček z rdečim balonom v času opresivne kulture slave, ki male ljudi - vse te male ekscentrike z rdečimi baloni - sili v to, da zaslovijo ali pa izginejo.
4. Pred nami se vedno valijo dolge, mučeniške tišine, ki pridejo med ljudi, pa tudi med ljudi in svet. Dolgi, neprekinjeni kadri so tu nekaj povsem samoumevnega. Včasih te tišine poganjajo travme, recimo skrivni abortus, neprebavljeno posilstvo, tajni incest, heroinska zasvojenost, izgubljeni otroci in uničeni zakoni, ki bi jim zavidale celo telenovele. Včasih jih poganja le zagrenjenost, občutek izključenosti ali izgubljenost tistega, ki nima besed za to, kar išče. In to, kar junak išče, je običajno le stik, recimo z očetom, ki ga ni nikoli videl, s sinom, ki ga ni nikoli videl, ali s punco, ki je ni nikoli videl. Oh, ali pa z razredno zavestjo, ki jo - recimo v Služkinji - žre psihoza.
5. Ti filmi so preprosti, počasni, minimalistični, pogosto eliptični in gverilski, prešpikani z uličnim beatom, ki veliko dolguje Jean-Lucu Godardu ali pa - če je ameriški, kot recimo Prinesi mi rožmarin - Johnu Cassavetesu, toda obenem atmosferski, kar pomeni, da si za vsak korak - in vsako tišino, vsako vožnjo, vsako depresijo, vsako epilepsijo, vsak sunek brisalca vetrobranskega stekla - vzamejo čas. Včasih si vzamejo toliko časa, da izgledajo nadrealistično.
6. Od igrive ironije do patosa je tu vedno le korak - običajno prideta v paketu z naravo, ki izgleda kot paralelni svet. Če se film dogaja v mestu, potem so stavbe posnete kot landscape. Srečanje z naravo, magari urbano džunglo, v kateri se prikažejo vse najbolj bizarne »zveri«, recimo kultni newyorški auteur Abel Ferrara ali pa porno zvezdnica Sasha Grey, je edini spektakel v življenju teh likov.
7. Tudi od mazohizma do samopomilovanja je tu vedno le korak. Recimo: ko gospod Horten najde nekdanjega diplomata, ki zmrzuje v snegu, pomeni, da se sam počuti kot eks diplomat, ki zmrzuje v snegu. In ko obišče trgovino, ki je na njegovo veliko presenečenje in žalost zamenjala lastnika, to spet pove več o njem kot pa o trgovini in svetu. In ko blokirana pisateljica - hja, tista v filmu Bobu bob - ponoči napol v snu, v neke sorte mesečniškem transu, peče torte, je to signal, da se tudi skozi svoje življenje, predvsem kakopak skozi svoje socialne vloge (mati, gospodinja, partnerka ipd.), sprehaja kot mesečnica. Ne ravno aktivistično ali pa angažirano. Telefonski seks je v teh filmih vedno zadnji okop intimnosti.
8. Junaki so si vedno bližje s tujci kot z najbližjimi: v Turistih je čilski osamljenki bližje norveški štopar, ki ga sreča, kot pa njen mož. Španec se v Razmetanih posteljah v Britaniji bolj zbliža z Belgijko kot pa z Britanci. Multikulturnost je naravno stanje teh likov. Če si Francozinja omisli novega fanta, potem je Madžar. Ne brez razloga: ti filmi so običajno koprodukcije, tako da so že pogodbeno prisiljeni v internacionalno distribucijo vlog.
9. Film te antijunaške junake vedno le opazuje. Da ob tem pogosto zelo improvizira, se razume samo po sebi. Še več, običajno izgleda tako, kot da se tudi sam sprašuje: pa kdo je ta lik? Ne more ga odviti, odmotati. V Zvoku žuželk glavnega junaka - mumificiranega trupla, ki ga najdejo - ne vidimo. Mumije preprosto ne morejo odmotati.
10. Civilizacija je tu običajno strup, insekt, stres, korupcija, odtujenost, vir apatije. Svet, ki izginja, je topel, iskren, vreden nostalgije - svet, ki prihaja, pa je hladen, umazan in podel, intoniran s trgom, tekmo, privatizacijo, deregulacijo in izkoriščanjem. Ko v francoskem Domu ponovno odprejo avtocesto, se družini, ki živi ob njej in ki jo pilotira Isabelle Huppert, poruši idilično življenje. Utopija (in družinska sreča), v kateri so živeli (in se igrali), izgine. Njihov rdeči balon poči.

Vsi običajni osumljenci

Tipični festivalski filmi so filmi, ki niso preboleli Rdečega balona. Lahko bi trajali le pol ure. In lahko bi jih vrteli v »Kinobalonu«. Kar pa naj vas ne zavede: od festivalskih filmov vsi pričakujejo, da so festivalski. In to dozo boste zanesljivo dobili. Dalje, od festivalskih filmov vsi pričakujejo, da so dela velikih, kanoniziranih auteurjev. Brez skrbi, tudi to dozo boste dobili: Pedro Almodovar, Jim Jarmusch, Michael Moore, Werner Herzog, Steven Soderbergh, Alain Resnais, Claire Denis, Jan Kounen, Naomi Kawase, Aleksej Balabanov, Fatih Akin in Bertrand Tavernier, ljubljenci festivalske scene (tudi LIFFa), prihajajo z novimi filmi, brata Dardenne nadomešča Andrea Arnold z Akvarijem, trkom socialnega realizma in najstniške tesnobe-z-razlogom, hongkonškega mojstra Johnnieja Toja nadomešča Cheang Pou-Soi z Nezgodo, briljantnim trilerjem o bandi, ki umore režira kot nezgode, z novim filmom - Belim trakom, sicer Zlato palmo letošnjega Cannesa - pa prihaja tudi Michael Haneke, avstrijski auteur (in provocateur), ki je znal vedno šokirati in ki je avstrijski podalpski kič prepredel s pošastmi, med katerimi bi se Herr Fritzl počutil kot doma, toda v Belem traku šoki ne prihajajo od zunaj, ampak od znotraj, iz ljudi in medčloveških vezi, iz načina, kako ljudje organizirajo odnose, konsenz in represijo. Fašizem ni nekaj, kar v nemško vas, v kateri se dogaja film, pride od zunaj, iz Berlina ali pa Mein Kampfa, ampak nekaj, kar je že v njih. In Haneke, nova vest Evrope, je vedno najboljši, ko kaže, kako iz človeka skoči pošast. Njegovi filmi izgledajo kot vprašanja, ki ne potrebujejo odgovorov - in kot odgovori, za katera ni vprašanj. Da bi pa videli, kako je Haneke postal the Haneke, bo LIFFe - v sekciji »Retro« - zavrtel velik del njegovega opusa, vključno s prvimi TV filmi in nekaterimi polemičnimi šokerji, ki so ga naredili (Sedmi kontinent, Bennyjev video), pri čemer vas bo presenetilo troje: prvič, kako dolgo je prihajal (prvi TV film je posnel že davnega leta 1973!), drugič, kako pozno je posnel prvi kino film (šele pri sedeminštiridesetih!), in tretjič, kako nemogoče je bilo iz njegovih prvih filmov sklepati, da bo kdaj postal to, kar je. Ali bolje rečeno: iz njegovih prvih osmih filmov, je bilo nemogoče sklepati, da bo posnel tudi devetega.
Haneke ni le kanoniziran, ampak tudi kontroverzen. In od festivalskih filmov vsi pričakujejo, da prikazujejo kontroverzne, nelagodne, transgresivne filme. Beli trak je tak. In taki so latino-ameriški filmi, recimo brazilska Dežela Guarani Indijancev, mehiški Brez imena in perujski Madeinusa, v katerih vsi sadizmi, vse brutalnosti, vsi čudaški rituali, vse morilske ceremonije, vse šamanske zlorabe in vse srhljive iniciacije izgledajo le kot namerno pretirane teatralizacije zahodnjaške eksotizacije »primitivnih« latino-ameriških dežel. Ko se domačini utapljajo v ekscesu, je tako, kot bi hoteli Zahodu reči: hej, pa saj sami hočete, da to počnemo! Saj sami hočete, da smo »eksotični«, »primitivni« in »barbarski«! Saj hočete, da igramo »barbare«! Saj rinete med nas, ker ste prepričani, da tu ni greha! In res, v latino-ameriških deželah greh ni obstajal - Zahod je bil tu lahko vedno transgresiven... ee, imperialno transgresiven. In tak - kontroverzen, transgresiven - je tudi Antikrist, v katerem se skrajno estetizirana smrt otroka konča z remiksom Zadnjega tanga v Parizu in Avdicije. Seks je tu brez pettinga, toda seks je le petting za torture porn. Willem Dafoe je preživel le, če si je ponavljal: To je le film! Antikrista je posnel Lars von Trier, izumitelj Dogme, te cinefilske vrnitve v nepokvarjeno otroštvo filma, ki je po nekaj medlih filmih očitno potreboval nekaj, kar ga bo premaknilo. In rekel si je: če bo premaknilo mene, bo premaknilo tudi druge! Seks tu vse pokvari. Podobno kot v Soderberghovi Romanci na poziv: prostitucijski seks, v katerem se utaplja ameriška finančna elita, je ultimativni »balon«, ki Ameriko butne v finančno in gospodarsko krizo. Tudi parčku, ki v nemškem filmu Vsi drugi misli, da ni tak kot drugi, seks ne pomaga, toda seks zelo pomaga prešuštnemu parčku v nemškem filmu V devetih nebesih, še več - seks ju res butne v deveta nebesa. Ona jih šteje več kot 60, on pa 76! In film ju sleče do golega... ee, do porno chica. Kontroverzno? Absolutno. Transgresivno? Čakajte, da vidite njeno masturbiranje v kadi.

Krompir ni nikoli le krompir

In če hočete malce matematike: V devetih nebesih = Zadnji tango v Parizu za Desus. Toda enačbe se tu ne končajo.
* Morfij = M*A*S*H v času oktobrske revolucije.
* Papirnati vojak = Pot v vesolje skozi oči Bajkonurja in Tarkovskega.
* Belka = Moja Afrika v času krvavih afriških državljanskih vojn, pokolov, terorja, otroških vojakov, izgona belcev in glokalizacije kolonialnega »srca teme«.
* Grozljivo srečen = Fargo, ki sreča jutlandski Twin Peaks, v katerem vsi oprezajo za vsemi, tako da Big Brotherja ne potrebujejo.
* Prerok = Polnočni ekspres po francosko.
* Panika na vasi = Toy Story v South Parku.
* Bronson = Chopper, le da britanski kriminalec svojo dolgo zaporno kazen prelevi v mazohistični body-art.
* Katalin Varga = Ubila bom Billa, le da se maščuje ruralna retro Romunka.
* Ko pride polna Luna = Film, da te kap, le da parodira malezijske žanrske filme.
* Otrok riba = Thelma & Louise, le da se punci tudi pofukata.
* Naelektrena meglica = Globoko spanje v louisianskem močvirju, kjer se detektiv (Tommy Lee Jones) opoteka med halucinantnimi sledmi vseh ameriških slepih peg - vojn, rasizma, hurikanov in Hollywooda.
* Črnci = Južnjaška uteha po hrvaško, toda le prvih 20 minut, v katerih se izkaže, da so hrvaški »možje v črnem« drug drugemu Srb. Pa vendar: čakajte, da vidite nadaljevanje, ki lepo pokaže, zakaj so bile vojne na področju nekdanje Jugoslavije nekaj, o čemer bi vsi skupaj zdaj najraje molčali.
Kar ugotovi tudi tožilka Združenih narodov (Kerry Fox), velika pravičnica in slavilka mednarodnega prava, ki skuša v nemški Nevihti pred sodišče pripeljati srbskega vojnega zločinca, toda vsi okrog nje le taktizirajo - od Haaga pa do Združenih narodov, tako »pomembnih« in tako »svetih« kot olimpijske igre, ki jih japonski omnibus Tokijska nora olimpijada spremeni v koristnega idiota. Toda to, da je vojni zločinec v Srbiji nacionalni junak, tožilke ne preseneča toliko kot to, da skušajo vojne zločine vsi umakniti z menuja, še toliko bolj, ker so mnoge nove države, ki so nastale po razpadu Jugoslavije, v procesu približevanja Evropski uniji. V imenu velike ideje - Velike Evrope - hočejo pozabiti na klavnico, genocid, zločine proti človeštvu in množična posiljevanja žensk. Še celo žrtve bi o tem najraje molčale. Po malem zato, ker deželam, v katere so jih preselili, nočejo težiti s svojimi »lokalnimi« travmami, po malem zato, ker so jih prepričali, da je molk znak civiliziranosti, po malem pa zato, ker lahko k »normalizaciji« prispevajo le, če so brez komentarja. Malo je verjetno, da se preteklost ne bo vrnila domov. Samo pomislite, Joanna in Jan, zakonca, ki v poljski Praski praznujeta 40-letnico poroke, dobita nepričakovano darilo - videokaseto, ki razkrije, da je bil Jan nekoč sodelavec tajne policije, kar Joanno bolj šokira in potre, kot pa če bi ji kdo razkril, da jo je mož prevaral s kako drugo žensko, magari sestro. Če bi cinizem sodobnega sveta prignali do njegovih logičnih konsekvenc, bi lahko rekli: to, da je bil nekdo sodelavec komunističnih tajnih policij, je bolj šokantno od vojnih zločinov.
Toda to, o čemer bi najraje vsi molčali, se iz roda v rod prenaša z materinim mlekom, opozarja perujsko Mleko bridkosti, v katerem ima hči ženske, ki so jo v »času terorja« mučili in posilili, v vagino preventivno in vraževerno vstavljen krompir - da je ne bi mogli posiliti. Pa četudi živi v povsem drugačnih časih. Toda krompir, ki govori o tem, o čemer vsi molčijo, postaja vse večji, zato ga je treba vsake toliko časa malce obrezati. Da ne bi postal metafora. Problem je le v tem, da krompir ni nikoli le krompir. A po drugi strani: detektivu, ki v romunskem filmu Policijski, pridevnik, variiranju Rdečega balona, pravi, da bi ga pekla vest, če bi prijavil 16-letnika, ki je kadil travo, šef odvrne, da zakon ni zakon zato, ker je moralen, ampak zato, ker je zakon. Ni nujno moralen, toda spoštovati ga je treba, ker je zakon. Razumeti ga je treba dobesedno, ne pa metaforično, toda detektiv, ki skuša zakon sinhronizirati z moralo, naredi vse lingvistične, semantične in gramatične akrobacije, da zakon tolmači metaforično - kot pop štikel.

Kdo neki tam plava?

In seveda, od festivalskih filmov vsi pričakujejo, da odkrivajo nova velika imena, nove auteurje. Vsi hočejo pač »odkritja«. Če se hočete sinhronizirati z »odkritji«, potem si poglejte kanadski film Ubil sem svojo mamo, ki je v Cannesu pobral tri nagrade in ki ga je posnel Xavier Dolan - star je šele 19 let. Sam igra tudi geja, ki se z materjo, svojo najljubšo sovražnico, zapleta v stalne verbalne vojne, ringelšpile neprebavljene histerije, pri čemer Jamesa Deana kanalizira skozi Rimbauda. Iskreno rečeno: Norman Bates ni izgubljal toliko besed.
Na LIFFu bo prikazan le en slovenski film, Štaderjev Paradise TV, dokumentarec o skrajno bizarnem japonskem resničnostnem šovu (seks v živo non-stop), toda največji slovenski zvezdnik LIFFa bo Martin Strel, alias »Big River Man«, glavni junak dokumentarca Mož, ki je premagal Amazonko, ob katerem se boste vprašali le eno: kako to, da je dokumentarec o Strelu posnel ameriški režiser, ne pa slovenski? Saj je bil očiten, ne. Saj je bil ustvarjen za dokumentarec. Saj je klical po dokumentarcu. Saj je naredil vse, da bi o njem posneli dokumentarec. In če pomislite, da je dokumentarec filmski žanr trenutka in da vsi iščejo odbite, izjemne, ekstremne, bizarne like, o katerih bi lahko posneli dokumentarec, je še toliko bolj noro, da Strela ni obdelal kak slovenski auteur.