5. 11. 2009 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
The Slew: 100%
2009, samozaložba
+ + + + +
The Slew, neponovljiv projekt in stoprocentno prava stvar.
© Rebel XT
The Slew je zadnji zvočni podvig kanadskega gramofonskega virtuoznega mojstra Erica Sana, bolj znanega pod imenom Kid Koala, in treh kolegov z različnih vetrov. Začelo se je takole: Erica so skupaj z Dynomite D-jem pred časom prosili, naj naredi glasbo za neki dokumentarec. Eric bi moral prispevati svoje slovite gramofonske trike, Dynomite D pa produkcijsko znanje, ki ga je pokazal v sodelovanjih s skupino Beastie Boys in Moneyjem Markom. Dvojec se je dolgo ukvarjal s so-undtrackom, ki je največ črpal iz psych rockerske glasbene tradicije, a je produkcija filma pred realizacijo padla v vodo. Muzika pa ne. Fanta sta se spomnila, da lahko že narejene skice uporabita drugače. Moči sta združila z bivšo ritemsekcijo prodornega benda Wolfmother - Chis Ross in Myles Heskett sta bila nad slišanim tako navdušena, da sta vztrajala, da je projekt treba končati. Tako je nastala nepričakovana in bizarna naveza avstralskega stoner rocka in kanadskega didžejevskega turntablizma. Skupaj so material na številnih vajah nekoliko predelali, predstavili pa naj bi ga izključno v koncertni različici, na enkratni 'one off' severnoameriški turneji. Pred tem so kot promocijski manever na spletu objavili zastonjski paket, nekakšen neuradni album, ki ga je bilo v fizični obliki mogoče dobiti izključno na koncertih. Zaradi izjemnega zanimanja pa so se zdaj le odločili, da ga bodo tudi uradno distribuirali, in sicer prek britanske neodvisne velikanke Ninja Tune, kjer je Kid Koala izdal vse tri samostojne plate. Poleg tega obljubljajo še evropsko nadaljevanje turneje. Nastop skupine The Slew je brezkompromisen šus bobnov, basa, klaviatur in šestih gramofonov, sedemdeset minut surovih kitarskih rifov, težkih bobnov in bluesovskih vokalnih semplov. In točno taka je tudi plošča. 100% je neobdelan in zrnat zvočni paket, ki demonstrira, da turntablistično drgnjenje vinilov (ki ga sicer povezujemo s hiphopom) in rockersko drgnjenje kitar nista nemogoča kombinacija, še več, da imata v resnici veliko skupnega, saj je osnova obeh praks neprefinjena neposrednost - legitimnost si protagonisti zagotovijo le, če igrajo 'z jajci'. Prve asociacije so Jimi Hendrix, Robert Plant, Screamin' Jay Hawkins in bluesovska eksplozija Jona Spencerja, jasno v nekakšni iznakaženi obliki.
Kid Koala je zanimanje za psihedelični rock in rhytm & blues nakazal že na svojih zadnjih dveh albumih, zato ni čudno, da mu je šlo sodelovanje z glasbeniki, ki takšne estetike obvladajo, kot po maslu. Na albumu 100% se pečat Kida Koale sliši že ob prvem poslušanju, hkrati pa projekt ponuja še nekaj novega, saj so aranžmaji precej 'bendovski', z jasno razdelanimi strukturami.
Album 100% je sicer povsem suveren, že slišane rokersko-bluzerske viže ponuja v sveži obliki, vendar pa je stoprocentno prava stvar videti The Slew v živo. In glede na to, da gre za neponovljiv projekt, priložnosti ne bo veliko! Domiselna, surova eleganca.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.