5. 11. 2009 | Mladina 44 | Kultura | Film
2 dni v Parizu
Julie Delpy Julie Delpy, Adam Goldberg, Daniel Brühl, Albert Delpy
Daleč so časi, ko je vsak turist, ki se je vrnil iz Pariza, rekel: Hej, ugani, koga sem srečal v Parizu? Romana Polanskega! Zdaj vsak turist, še posebej ameriški turist, po vrnitvi iz Pariza reče: Hej, ugani, koga sem srečal v Parizu? Julie Delpy! Če gre Amerikanec v Pariz, sreča Julie Delpy, pa naj si bo volkodlak (Ameriški volkodlak v Parizu) ali pa bančni ropar (Zoe do groba). In četudi obtiči na Dunaju (Pred zoro), ne pa v Parizu, še vedno srečo njo, Parižanko - Julie Delpy. Vsakemu izmed teh Amerikancev daje vtis, da je čakala prav nanj in da sta si tako rekoč usojena. Bil je čas, da to obrne na glavo. Ali bolje rečeno, film 2 dni v Parizu, ki ga je režirala sama, in to zelo auteursko (ata in mamo igrata njena ata in mama, še celo mačko igra njena mačka!), je komični trenutek resnice: ko svojega novega fanta, Jacka (Adam Goldberg), Amerikanca kakopak, polnega samega sebe, pripelje v Pariz, ga ne začne predstavljati le svojim odbitim bližnjim (mama eks hipica, ata galerist), ampak tudi svojim nekdanjim fantom in fukačem, ki jih ni malo. Eden izmed njih celo pravi, da ji je podaril prvi orgazem. Ne, Jack, ki bi rad grob Jima Morrisona obiskal le zato, ker je velik fan Vala Kilmerja, ni bil prvi. Lahko si mislite, kakšen pritisk je to na Jacka, cukrenega in posesivnega ameriškega turista, ki je mislil, da hodi z razglednico, ki je upal, da Julie balone veže le na njegovega tiča, in ki francosko ne razume, tako da lahko perverzne »detajle« le sluti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 11. 2009 | Mladina 44 | Kultura | Film
Daleč so časi, ko je vsak turist, ki se je vrnil iz Pariza, rekel: Hej, ugani, koga sem srečal v Parizu? Romana Polanskega! Zdaj vsak turist, še posebej ameriški turist, po vrnitvi iz Pariza reče: Hej, ugani, koga sem srečal v Parizu? Julie Delpy! Če gre Amerikanec v Pariz, sreča Julie Delpy, pa naj si bo volkodlak (Ameriški volkodlak v Parizu) ali pa bančni ropar (Zoe do groba). In četudi obtiči na Dunaju (Pred zoro), ne pa v Parizu, še vedno srečo njo, Parižanko - Julie Delpy. Vsakemu izmed teh Amerikancev daje vtis, da je čakala prav nanj in da sta si tako rekoč usojena. Bil je čas, da to obrne na glavo. Ali bolje rečeno, film 2 dni v Parizu, ki ga je režirala sama, in to zelo auteursko (ata in mamo igrata njena ata in mama, še celo mačko igra njena mačka!), je komični trenutek resnice: ko svojega novega fanta, Jacka (Adam Goldberg), Amerikanca kakopak, polnega samega sebe, pripelje v Pariz, ga ne začne predstavljati le svojim odbitim bližnjim (mama eks hipica, ata galerist), ampak tudi svojim nekdanjim fantom in fukačem, ki jih ni malo. Eden izmed njih celo pravi, da ji je podaril prvi orgazem. Ne, Jack, ki bi rad grob Jima Morrisona obiskal le zato, ker je velik fan Vala Kilmerja, ni bil prvi. Lahko si mislite, kakšen pritisk je to na Jacka, cukrenega in posesivnega ameriškega turista, ki je mislil, da hodi z razglednico, ki je upal, da Julie balone veže le na njegovega tiča, in ki francosko ne razume, tako da lahko perverzne »detajle« le sluti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.