5. 11. 2009 | Mladina 44 | Kolumna
Priložnost
Dogovor Pahor-Kosorjeva je majhno zmagoslavje politične treznosti, čeprav za zdaj le pogojno
© Tomaž Lavrič
Slovenija in Hrvaška sta se s podpisom sporazuma v Stockholmu krepko, morda odločilno približali arbitraži o mejnem sporu. To je dobro. Toda negotovost, vgrajena v razmišljanje, čustva in poteze obeh strani, se bo vlekla, saj se v obliki zadržkov, pogojevanj, referendumov itd. nenehno pojavljajo nekakšne zasilne varovalke pred dokončno rešitvijo.
Tudi trenutno dogajanje še naprej najbolj določa slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj. Bila je - kljub podpori vseh strank - solistično obarvana akcija, zagotovo namenjena tudi temu, da se premier, za katerim se kot rep za pavom vlečejo očitki o pomanjkljivih voditeljskih sposobnosti, osebno izkaže. Spremljala jo je vrsta neznank o tem, kako odporna proti pritisku je Hrvaška, koliko podpore Unije si bomo pridobili, kako se bosta v kasnejših fazah (ob uvedbi je vse navdal majhen zanos - zdaj pa smo jim pokazali) obnašali opozicija in javnost. Vse to je bilo zelo odprto in je v marsičem še zdaj.
Jasen ni bil niti osnovni cilj blokade - dvostranski dogovor s Hrvaško, mediacija z odločilno besedo Unije, arbitraža?
Trenutno stanje je tako, da je Hrvaška dosegla zanjo najpomembnejše - odpravo blokade, Pahor in Kosorjeva pa sta to sredo podpisala sporazum o arbitraži. Toda dogovor je negotov, saj ga čakajo preizkušnje v obeh državah, od parlamentarne ratifikacije do referenduma. Odpor proti arbitraži je močan na obeh straneh meje. Če arbitraže iz tega ali onega razloga ne bi bilo, hrvaška pogajanja z EU pa bi se nadaljevala, bi Pahorju spodletelo na vsej črti.
Premier je od samega začetka igral tvegano. V igri so bili veliki zastavki, akcija, s katero je Slovenija v odnosih s Hrvaško prvič prešla v ostro ofenzivo, bi se lahko izjalovila še pred podpisom sporazuma o arbitraži. S tem bi bili postavljeni pred neznosno dilemo: obnoviti blokado ali ne? To se na srečo ni zgodilo.
Mnogokrat je bilo rečeno, da je bila blokada napaka. Ta oznaka drži, ker so bili vsi možni razpleti očitno premalo preigrani. Hkrati ne drži, saj vsega vnaprej preprosto ni bilo mogoče preračunati. Odločitev o blokadi je bila nujno tudi skok na glavo v ledeno vodo, za katero ni bilo znano, kako globoka je. Tudi za trdoto lastne glave se ni dobro vedelo. Treba je bilo zaupati v svojo presojo, instinkt in srečo.
Vsekakor pa je bila blokada skrajno tvegana. Toda nekaj še zdaj veljavnih dejstev je jasno govorilo zanjo.
Prvič, z arbitražo kot bistveno posledico blokade na slabše ne moremo priti. Piranski zaliv je proti naši volji razdeljen na pol in ob vsaki zaostritvi kot narejen za nove incidente, teritorialnega stika z odprtim morjem nimamo.
Drugič, arbitraža je najkasneje od propada sporazuma Drnovšek-Račan edina možnost, da se mejni spor konča, odnosi med državama pa se začnejo urejati. Spor nenehno slabša njuno razmerje, obe zastruplja tudi navznoter, moti gospodarske stike, daje priložnost demagogom in fantastom ... Pismo hrvaških škofov in reakcije mnogih avtoritet in »avtoritet« na naši strani kažejo, koliko strasti se nabira in megli razum. Tudi to potrjuje, da državi ne znata živeti z zamrznitvijo mejnega spora.
Tretjič, dogovarjanje o arbitraži je lahko sprožil samo močan sunek, kakršen je bila blokada. Priložnost za tak pritisk na Hrvaško je bila enkratna in bo z njeno pridružitvijo EU nepreklicno izginila. Slabe vesti nam ni treba imeti: Hrvati so nas agresivno in brezobzirno postavili pred vrsto izvršenih dejstev (premikanje meje nadzora v Piranskem zalivu, prejudiciranje meje v gradivu za EU, zdaj poskus z dodatno enostransko izjavo itd.). Uporabljali so svoje adute, mi smo izrabili svojega. To so pač grdi posli med državami, ki si že dolgo ne zaupajo. Lepo je biti korekten in načelen, toda če pokažeš popustljivost do tistih, ki to niso, si zanje in za tretje slabič in si kaznovan, ne nagrajen. Mednarodna politika je tudi v mili Evropi izrazito mačistična. Hrvati nas zdaj jemljejo resneje.
Četrtič, naša opozicija in drugi nasprotniki arbitraže ne znajo namesto nje ponuditi nobene resne druge možnosti. Nihče ne zna povedati, kako naj bi se sicer dokopali do ureditve mejnega vprašanja in zaželenega dostopa do odprtega morja. Neposreden dogovor s Hrvaško ni mogoč, arbitraže nočejo. Hočejo vojno? Ali pa bi se zleknili, modrovali, domovinsko kričali, brskali po zgodovinskih knjigah in čakali na zlate čase in priložnosti, ki jih zaradi srka zavoženih odnosov nikoli ne bo. Čas ne dela v našo korist. Če se je bilo treba kdaj čemu upreti, je to veljalo za uvedbo blokade. Toda takrat je vladal zanos.
Nedvomno pa drži, da smo to odločitev razmeroma slabo izvajali. To velja zlasti za uveljavljanje naših stališč v EU. Postavlja se tudi vprašanje, ali bi bilo blokado bolje odpraviti šele po tem, ko bi bil dogovor o arbitraži dokončno sprejet v hrvaškem parlamentu, ali celo po vstopu Hrvaške v EU. Načeloma že. Toda brez takojšnje opustitve blokade Kosorjeva zanesljivo ne bi privolila v sporazum s Pahorjem, saj bi jo doma raztrgali.
Blokade tudi sicer ne bi bilo mogoče zelo dolgo ohranjati, pritiski tujine bi postali prehudi.
Dokler dogovor o arbitraži ne bo dokončno sprejet in ratificiran, bo napeto. Če se to ne bo zgodilo, bo treba o vsem razmisliti na novo. Kot rečeno, tudi o tem, ali znova blokirati hrvaško pridruževanje.
Položaj bi bil v tem zagatnem primeru tak, da bi bilo treba igro igrati do konca. To pomeni, da mora Hrvaška že zdaj dobro vedeti, da se bo blokada, če arbitraže po njeni krivdi ne bo, obnovila. To se lahko zgodi v izrecni ali prikriti obliki, z zaviranjem hrvaškega pristopanja, ki nam je še zmeraj na voljo. Česa drugega si Slovenija ne bi mogla privoščiti, saj bi bila sicer videti kot popoln luzer. Pahorjev morebitni odstop ne bi rešil ničesar. Vztrajati bi bilo treba celo za ceno hudih pritiskov. Ti pa bi gotovo doleteli tudi Hrvaško, saj sporazuma med premieroma brez njih najbrž ne bi bilo.
Njun dogovor ogroža tudi napovedani referendum v Sloveniji. Ta še zdaleč ni vnaprej odločen, kot trdi slalomist Janša, vodja obupno politikantske opozicije. Toda vlada se bo morala pošteno potruditi, da ljudstvo prepriča o svojem prav. Sicer bo velika priložnost izgubljena.
Dogovor med sosedama je majhno zmagoslavje politične treznosti, čeprav za zdaj samo pogojno. Trajnejša in za obe strani koristna otoplitev med državama se lahko začne šele po tem, ko (če) bo mejni spor prešel v pristojnost arbitrov. Kakšna bo njihova odločitev, se ne ve. Toda če pogledamo vse razsežnosti odnosov med državama, slaba za nas ne more biti. Nasprotno.
Pahorju (in Kosorjevi) lahko za zdaj izrečemo priznanje. Premier se za svoj projekt bori trdo in prepričano in dosedanji razplet mu daje prav. To bo njegov prvi veliki in tudi osebni uspeh po izvolitvi. Ali pa polom, morda celo zlom. Seveda pa ne gre samo zanj; ureditev odnosov s Hrvaško je za Slovenijo strateškega pomena in za to se splača tvegati. Jasno pa je tudi, da to razmerje za nas ni popek sveta. Popek je na domačem terenu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.