Apostolos Doxiadis: Stric Petros in Goldbachova domneva

Matematika za telebane

Kehlmann je v Izmeri sveta pokazal, da so znanstveniki, predvsem tisti vrhunski, na robu komedijskih likov, kolikor imajo v razumu preveč, toliko jim zmanjka v čustvih in praktični inteligenci. Gauss in Humboldt, prvi čisti zapečkar in drugi naspidirani raziskovalec, ki mu noben ocean, gorska veriga ali porečje niso uspeli kljubovati, se nam pokažeta kot človeško in emocionalno nerazvita, zakrnela, odljudna in slej ko prej malo tudi pootročena. Tako kot stric Petros iz naslova, možak, ki prav kandidovsko obdeluje svoj vrt, igra šah in komaj kaj drugega, je pa n. profesor, kot ugotovi njegov nečak, pripovedovalec, in ta n. pomeni nekdanji in čisto nič imenitnega. Stric se je namreč po nesrečni zaljubljenosti odločil, da bo pretresel matematično javnost in se povaljal v slavi, da bo deklina končno ugledala njegovo veličino, in se je lotil enega od velikih matematičnih problemov, četrt tisočletja stare Goldbachove domneve, namreč, da je vsako sodo število, večje od 2, vsota dveh praštevil. In se odmakne najprej od svojih prijateljev iz Cambridgea, potem še od vseh drugih in od samega sebe, zlaga fižolčke, kar naj bi bila vrnitev od analitične metode k elementarni, takšne stvari.

Ta simpatična in tudi s simpatijo in z nekoliko karikature izpisana zgodba je nastlana z imeni velikih matematičnih genijev od Zenona do Evklida, od Eulerja do Gödla, od Turinga, Russlla do Hardyja in Littlewooda, v njej mrgoli izrazov tipa Riemannova funkcija zeta, Riemannova domneva, Fermatov izrek, dokaz polnosti, praštevilski izrek in podobno, stvari, ki sem jih prvič prebral in bi bil v drugačnem kontekstu pred njimi čisto skrušen. Vendar Doxiadisu, ki je tudi sam matematik, uspe o zagatah vede in o njenem približevanju 'mistični teologiji' spregovoriti dovolj nezateženo in poljudno; konec koncev možak, preberemo, pripravlja strip o matematičnih fundamentih. Zgodovina matematičnih odkritij se nam tako utelesi na primeru strica Petrosa, ki začasno izstopi, da bi se na koncu zmagovito in zmagoslavno za hip posvetil svoji veliki življenjski obsedenosti, ki jo je Gödlovo odkritje, da obstajajo matematične rešitve, ki so nedokazljive, samo zamrznilo. Romanček je spisal zanimivo in napeto; kot nam je Eco z Imenom rože približal srednji vek, ne da bi nam zraven zagnusil detektivko, je uspelo Doxiadisu matematiko pomešati v zgodbo o izbranem in ambicioznem sleherniku, ki se znajde med njenimi svečeniki. Tudi pri teh je ob predanosti in molitvi za preskok, za razumevanje potrebna milost, milost, ki se navzven kaže kot opustošenje, in tako se jih ob Gödlu, paranoičnem in oblečenem v veliko plasti puloverjev, v romanu pojavi še kar nekaj, ki so uzrli resnico in stopili čez, ne da bi zdržali njeno svetlobo. Napeto in zabavno branje.