12. 11. 2009 | Mladina 45 | Kultura | Film
2012
Roland Emmerich, 2009
zadržan
Se še spomnite dobrega starega Nostradamusa in njegovih famoznih prerokb? Trik je seveda v tem, da Nostradamusove prerokbe vedno veljajo le za nazaj, ne pa tudi za naprej. Iz njih je vedno mogoče napovedati le preteklost, ne pa tudi prihodnosti. Šele ko se nekaj zgodi, je mogoče pri Nostradamusu najti verz, ki ga potem tako zviješ in prirediš, da izgleda kot napoved tega, kar se je zgodilo. Ne moreš reči, aha, tale verz napoveduje, kaj se bo zgodilo leta 2012, ampak moraš počakati do leta 2012, pogledati, kaj se je zgodilo, in potem oznaniti: vidite, ta in ta Nostradamusov verz je napovedal, kaj se bo zgodilo leta 2012. Z eno besedo: Nostradamus ne vžge več. Razkrinkali smo ga in vrgli proč, med smeti apokaliptičnega vedeževalstva, tako da so ga zamenjali Maji, ki svojega konca sicer niso uspeli napovedati, so pa menda uspeli napovedati konec sveta, ki naj bi se pripetil leta 2012 - čez tri leta. In 2012 je film, ki absolutno verjame svoji premisi, ali bolje rečeno - film, ki verjame Majem, njihovemu koledarju, njihovi apokaliptični »prerokbi«. Konec sveta bo leta 2012! Zato je Roland Emmerich sklenil, da bo film, ki se dogaja leta 2012, posnel leta 2009, ne pa leta 2012, kajti leta 2012 bo morda že prepozno - sveta ne bo več. Z Noetovo barko se bo morda rešil del človeštva, toda to bo premalo, pa četudi je Noetovih bark tokrat na voljo več - okej, približno toliko, kot je bilo na Titaniku rešilnih čolnov, če veste, kaj hočem reči. Če bi si spektakel 2012 pogledali vsi potniki teh high-tech Noetovih bark, vključno s hišnimi ljubljenci, kačami, sloni, levjim kraljem in drugimi lucky winnerji, ne bi pokrili huronskih produkcijskih stroškov, ki znašajo okrog 200 milijonov dolarjev. V interesu Emmericha je bilo, da film posname v času, ko smo vsi še živi.
Sploh pa, Emmerich skuša biti verodostojen - če res verjameš, da bo sveta konec leta 2012, in če hočeš, da ti bodo ljudje verjeli, potem filma o koncu sveta ne moreš in ne smeš posneti leta 2012. Le kdo bi ti verjel, če si svoje zadnje trenutke na svetu tratil s snemanjem filma o prerokbi Majev? No way! Zadnjih trenutkov ne moreš zapraviti za tako banalne reči. Specifično: zadnje trenutke lahko izkoristiš le za tisto, za kar jih izkoristijo junaki filma 2012 - za spravne slovesnosti, za izkazovanje ljubezni, za besede, ki jih niso nikoli izrekli, za objeme, za katere so imeli vedno premalo časa, za molitve in druga priporočila Bogu. Manjka le samaritan, ki bi dahnil: Vsak dan bi moral biti konec sveta! Vsi ostali liki so itak tu, vključno z očkom (John Cusack), ločenim, faliranim, melanholičnim, nesojenim prerokom prihodnosti, ki skuša s svojima otrokoma preživeti nekaj »kvalitetnega časa«, lunatičnim konspirologom (Woody Harrelson), ki ima enkrat za spremembo prav, ruskim tajkunom, ki se junaško žrtvuje za otroke, in ameriškim predsednikom, ki je črnec. Ha! To, da ga igra Danny Glover, znani liberalec in podpornik Baracka Obame, daje temu filmu, iz katerega štrlijo vsi Emmerichovi terminatorski sci-fiji (Dan neodvisnosti, Dan po jutrišnjem, Godzila) in vsi hladnovojni sci-fi šokerji (tudi tam je bila Noetova barka edina rešitev!), obešenjaški lesk, pa četudi predsednikovi prizori s hčerko (Thandie Newton) izgledajo le kot reciklaža romantične komedije Ameriški predsednik.
Je pa po drugi strani res, da film sredi vsega tega kaosa, v katerem se odpirajo tla, rušijo mesta, lomijo avtoceste, talijo nebotičniki in sesuvajo gore (oh, in v katerem ljudje padajo in izginjajo kot piksli v Titaniku, heh, brez prelite krvi), ustvarja tudi upanje: Obama bo preživel do leta 2012! Toda ko Washington zalije apokaliptični cunami, kakršen običajno zalije Tretji svet (»rastoče trge«), ne more nič - lahko se mu le nastavi. Tako kot se je Willem Dafoe v Vodu smrti nastavil kroglam - kleče. Konec sveta pač ni al-Kajda ali pa Nobelova nagrada za mir - ne moreš se mu upreti. Pika. A po drugi strani, ko Washington preplavi cunami, ki s sabo prinese tudi letalonosilko, je tako, kot bi hotel Emmerich reči: Chickens are coming home to roost! Tudi za konec sveta je kriva Amerika. Vprašanje je le: kako to, da so Maji napovedali biblični konec sveta? Mar niso Biblije srečali šele tedaj, ko so jih udarili Evropejci? A po drugi strani - konec sveta so verjetno napovedali prav tedaj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.