12. 11. 2009 | Mladina 45 | Kolumna
Flopenhagen?
Dovolj smo bogati, dovolj vemo, dovolj alternativ imamo, da bi lahko pogubno segrevanje ozračja zavrli. A ga ne.
© Tomaž Lavrič
Decembrski okoljski vrh v Kopenhagnu bo najpomembnejši dogodek leta 2010, za nekatere celo najpomembnejše vrhunsko srečanje v zgodovini človeštva. Na njem naj bi se svet dogovoril, kako upočasniti segrevanje ozračja in preprečiti zlom podnebja. Novi dogovor naj bi nadomestil kjotski sporazum, ki se izteče leta 2012. Bil je boljši kot nič, a neučinkovit - ozračje se še naprej polni s toplogrednimi plini in segreva.
Koncentracija teh plinov v ozračju se je v primerjavi s predindustrijskimi časi skoraj podvojila, do konca stoletja pa se bo pri sedanjem ritmu naraščanja potrojila. Temperatura bi se dvignila za pet stopinj ali več. Ozračje je bilo zadnjič tako vroče pred 30 milijoni let. Človeštvo v tako sovražnem okolju še ni živelo.
Cena stopetdesetih let industrijske revolucije je visoka - emisije plinov ostanejo v ozračju celo tisočletje. Posledice opisanega scenarija: poplave, suše, širjenje puščav, selitve rastlin, živali in ljudi, taljenje ledenikov, kisanje oceanov, splošna brutalizacija vremena. To bi bil morast svet. Ta film v odlomkih že teče pred našimi očmi.
Nuja globalne reševalne akcije narašča. Toda Kopenhagnu po neki domislici grozi, da bo postal Flopenhagen. Deloma je za to kriva tudi globalna kriza; vrh je padel v slab čas. Zahodne države so vložile orjaške vsote v reševanje opešanih bank in podjetij, se visoko zadolžile, to pa se bo neizbežno poznalo pri skrbi za okolje. Zveza med zgrešenim gospodarskim razvojem in propadanjem okolja je očitna in še enkrat potrjuje, da uspešnost kapitalizma v marsičem temelji prav na zanemarjanju okoljskih stroškov. Domnevna racionalnost trga je tu popolnoma odpovedala.
Načeloma se ves svet strinja, da je treba izpuste toplogrednih plinov občutno zmanjšati. S tem je soglasja konec, začno se spori, kdo in kako naj zdravljenje planeta plača. V igri so veliki denarji.
Poglavitni spor deli bogate in revne ter razvijajoče se države. Manj razviti (njihov neuradni voditelj je Kitajska) trdijo, da mora Zahod prispevati za postopno izboljšanje ozračja bistveno več, saj ga bremeni zgodovinski dolg - velika večina toplogrednih plinov v ozračju je njegov proizvod. Poleg tega Zahod izvaža svoje umazane industrije v druge dele sveta. Oboje drži.
Zahod poudarja, da onesnaževanje, ki ga povzročajo nove industrijske sile, strahovito narašča (Kitajska je postala največji posamični onesnaževalec ozračja) in da torej ti deli sveta postajajo poglavitni grešniki prihodnosti.
Zahodu je jasno, da brez njegove pomoči v denarju in tehnologiji ne bo šlo. S tem ima težave, vendar ne samo zato, ker se tudi najbogatejšim državam vedno zdi, da jim zmanjkuje denarja. Če pomoč ne bo znatna, ne bo z reševanjem podnebja nič in posledice bodo doletele tudi njega, čeprav bodo najbolj prizadete najrevnejše države. Toda pomoč bo hkrati krepila Kitajsko, Indijo, Brazilijo ..., ki postajajo resna gospodarska in politična konkurenca.
Razdeljen je tudi sam Zahod. Amerika je razmeroma daleč najhujši svetovni onesnaževalec, do varstva okolja pa je tradicionalno brezbrižna. EU se ima že vrsto let za okoljsko avantgardo sveta in to deloma res je. Nedavno se je načelno sporazumela o ekološki pomoči revnejšim. Manj razvite države naj bi najkasneje od leta 2020 od bogatih poleg tradicionalne razvojne pomoči vsako leto dobivale še okoli 100 milijard evrov. Evropa bi jih prispevala približno tretjino. Znotraj EU bodo bolj obremenjene bogatejše članice.
Evropski dogovor je pomemben, brez njega bi Kopenhagen propadel, še preden bi se začel. Toda EU veže svojo obljubljeno pomoč na ustrezno radodarnost drugih razvitih držav, zlasti Amerike. Ta pa je razočaranje tudi pod novim predsednikom. Obama se rad predstavlja kot državljan sveta, toda njegov okoljski program naglo vodeni. Zastoj bo zato neizbežen - brez ZDA se še vedno ne premakne skoraj nič pomembnega.
Če bi se svet lotil akcije približno tako, kot bi bilo treba, bi šlo po nekem opisu za »najhitrejšo industrijsko revolucijo v zgodovini«, revolucijo, ki bi - drugače od minule - svetu omogočila razvoj, vendar ga ne bi zasvinjala. Samo tako bi lahko preprečili, da se ozračje glede na predindustrijske čase do sredine stoletja ne bi segrelo za več kot dve stopinji. Ti dve stopinji naj bi bili še znosni.
Toda takega idealnega razvoja ne bo. Tudi vrh v Kopenhagnu ne bo velika, dokončna prelomnica, ampak le vmesna, čeprav izjemno pomembna etapa. Popolnoma propasti pa ne sme; to bi bila katastrofa, ki bi svet pred njegovo doslej morda najhujšo preizkušnjo prepustila stihiji. Nadomestka za skupno delovanje ni.
Sveže meritve kažejo, da okolje peša hitreje kot v najbolj črnih napovedih. Pomagati si bo mogoče le s kombinacijo ukrepov in sodelovanjem vseh delov sveta, ne glede na zgodovinske in prihodnje krivde. Predvideni ukrepi so predvsem tehnološke narave. To je pomembno, a premalo. Spremljati jih bodo morali varčevanje, spodbujanje specifičnega, lokalnega razvoja brez globalizacijske uravnilovke, zadrževanje hitre rasti svetovnega prebivalstva in omejevanje porabe; bogata svetovna manjšina preprosto porabi preveč. To pa je že tesno povezano z doslej sveto zapovedjo o nenehni gospodarski rasti. To je eden od aksiomov kapitalizma in človeške miselnosti nasploh.
Nasproti si stojita dva procesa - hitro propadanje okolja in (pre)počasno prilagajanje človeštva. Potrebne so tako velike spremembe, da jih svet, kakršen je, na hitro ni sposoben prebaviti. Toda v 30 letih bo človeštvo pri sedanjem tempu porabe virov in onesnaževanja živelo tako, kot da ima na voljo tri planete. Žal ima samo enega. Iz tega neskladja se lahko rodita le kaos in nasilje.
Dogaja se svojevrstna tragikomedija: svarila se kopičijo, težave z naravo postajajo poglavitna zagata prihodnosti. Hkrati smo dovolj bogati, dovolj vemo in imamo dovolj alternativ, da bi lahko pogubno segrevanje zavrli. Vendar tega ne storimo iz sebičnosti, upanja, da vse ni tako črno, iz fatalizma in potrošniškega ugodja. In zaradi vztrajnosti statusa quo, v katerem si je finančno-gospodarska elita z blagoslovom politike pridobila preveč moči.
K sreči pa tudi ta ni varna, sicer bi ostala ravnodušna. Pred segrevanjem ozračja in posledicami tega segrevanja se ni mogoče zapreti v svoje gete, državo in niti na svojo celino ne. Zato politekonomska elita vsaj malo miga. Izraz tega sta tudi Kyoto in Kopenhagen, nekakšni zasilni zavori. Če se vesoljni znanstveni svet ne moti, smo sredi mrzlične tekme s časom, človeštvo pa je navajeno živeti tu in zdaj in gledati kvečjemu kako leto naprej. Doslej se je zdelo, da to nekako gre. Samo zdelo. Zahod je razvil tip razvoja, ki brez temeljitih popravkov vodi svet v pogubo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.