12. 11. 2009 | Mladina 45 | Kolumna
Z referendumom nad referendum!
Ena jedelj Riba 1 in ena jedelj Riba 2 sta dve jedelj ribi
Kaj čudna zverinica ti je Slovenec - natančneje, vsak tretji Slovenec (povprečnega zakonodajnega referenduma se udeleži kakih 30 odstotkov prebivalstva); nekakšen bojaželjen mazohističen zajček je to ali bojazljiv teliček z volčjimi zobmi, ampak ena vrlina odtehta vse njegove napake - dejstvo, da o stvari, ki je predmet referendumskega vprašanja, nima niti približnega pojma, mu ne brani, da bi odločal o njej. Pa naj stane, kar hoče. Kakih 600 milijonov za en referendum. Slovenec svojo nevednost skrbno neguje; pri tem mu kdaj pa kdaj pomaga sama vlada tako, da ne objavi dokumentov, o katerih gre beseda, pa četudi so »fantastični« in »kul«, zmerom pa mu na pomoč s polovičnimi dezinformacijami in senzacionalističnimi komentarji priskočijo nekateri mediji, za početje katerih bi te dni zlahka uporabili angleški izraz »jingoism« - kot se zdi, bi jim povsem ustrezalo, če bi se državljani z golimi zobmi in nohti spopadli z ljutim sovragom Hrvatom, da bi imeli potem kaj poročati. Človeka pri vsem tem tolaži (tolaži?!) le to, da hrvaški mediji niso nič boljši.
In sedaj vas povsem resno vprašam: kaj pa, če tokrat ne bi imeli referenduma? Kaj ko bi tistih 600 milijonov tokrat porabili povsem drugače? - bom takoj povedala, kako. Kajti priznajmo si vendar: drugače od kopenske meje s Hrvaško, ki res »usodno posega v življenje ljudi«, kakor pravijo mediji, je pomorska meja v danih okoliščinah bolj stvar ponosa in načel kot zdrave pameti, ponos in načela pa premore vsak maček ne glede na obseg svojega teritorija. Nafte in diamantov na dnu pod morjem, ki, o, srečno morje, pripada kar dvema državama, skoraj zagotovo ni; velikanska slovenska flota, nad katero sonce nikdar ne zaide, se bo v vsakršnih razmerah lahko izmuznila na svetovna morja, celo oba policijska čolna bomo lahko parkirali - v najslabšem primeru ju lahko zložimo drugega na drugega. Ostanejo samo še ciplji in ribiči. Ti so edini, ki imajo pravico trditi, da jim ni vseeno, katera kavna žlička morja je naša, katera pa hrvaška. No, in tu se pokaže genialnost mojega predloga. Tistih 600 milijonov, ki bi jih sicer zagonili za to, da bi v vsaki volilni enoti trem članom referendumske komisije in njihovim družinam pokvarili nedeljo, raje razdelimo med člane posadk legendarnih Ribe 1 in Ribe 2, pa naj si z njimi ustvarijo novo življenje, odprejo podjetje, dokončajo šolo, napišejo knjigo, naslikajo sliko, posadijo drevo ali zaradi mene do smrti poležavajo in srkajo rum na Karibih. Če bi bila na njihovem mestu, ne bi imela nič proti; in tako bi bila odstranjena še zadnja ovira, da bi smeli reči: ratificirajte že ta prekleti sporazum pa basta!
Ja, ta ideja mi je všeč - denarja za izvedbo bo več kot dovolj (ena jedelj Riba 1 in ena jedelj Riba 2 sta ena cela jedelj gospodarska panoga) - ta ideja mi je tako zelo všeč, da razmišljam, ali je ne bi dala na referendum. Eden več ali manj, kaj se bo pa poznalo.
Kajti, mar res mislite, da bo arbitražni sporazum usoden? Da ga bo kdo jemal resno? Da po njem ne bo več zdrah in postavljanja ozemeljskih zahtev? Mar res mislite, da bo veljal? Kdaj pa je pri nas še kaj veljalo ... Navsezadnje niti mednarodno pravo ni pravo, kot je pred več kot tremi desetletji zatrjeval srbski pravni teoretik prof. dr. Radomir Lukić. Kot pravijo, je sleherni jesenski semester na beograjski pravni fakulteti začel tako, da je prvo uro predavanj iz mednarodnega prava treskoma odprl vrata v predavalnico, ošinil zbrane študente s pogledom in rekel: »Kaj pa delate tu? Saj mednarodno pravo ni pravo!« In se je zasukal na peti in šel. Razlogov za svojo trditev je navajal celo vrsto, poglavitni pa je bil ta, da v mednarodnem pravu ni sankcij. Kaj pa se bo hudega zgodilo, denimo, Hrvaški, če bo kršila naš novi novcati »kul« sporazum? (Ljubi bog, tega izraza Pahorju zares ne morem oprostiti! Docela nedržavniški je. S katerim delom volilnega telesa je pravzaprav flirtal, ko ga je uporabil? Z mladino? Če se bo na referendumu ali na naslednjih parlamentarnih volitvah naslikal en sam pripadnik generacije, ki se ji beseda »kul« v danem kontekstu ne zdi afektirana, mu bom jaz lastnoročno očistila kopačke ali superge! Iz čistega veselja, da ga na tem svetu zanima še kaj razen lastnega videza. Mladega volivca namreč, ne Pahorja.) Skratka, mednarodno pravo ni pravo in mednarodne veselice se bodo tudi po sporazumu še nadaljevale, zato je iz tega zornega kota dejansko najpametneje, da ga ratificiramo. Tako bomo pred mednarodno javnostjo lahko vsaj igrali Kalimera.
Bi bilo preveč upati, da bo sporazum zrušil kar hrvaški sabor? Toliko domoljubne krvi, kot je je bilo prelite med saborsko razpravo pred podpisom sporazuma, bi tudi skoraj zadostovalo za udobno plovbo. To je razprodaja našega ozemlja, za katerega so v domovinski vojni padali naši sinovi in hčere, je odmevalo od zagrebških zidov, poslancem pa so, ne bodi len, pritegnili še mediji. (Saj sem že rekla, točno taki so kot naši - očitno smo si sosedje zaslužili drug drugega.) In tako smo gledalci prenosa zasedanja sabora spoznali, kar nam je bilo osemnajst let skrito: da so se Hrvati v domovinski vojni borili s Slovenci.
Morje se trese. Rodil se bo cipelj. Ko bosta obe strani nazadnje ponižni kot ovčki pod strogim pogledom mame Evrope ratificirali arbitražni sporazum, jo bodo na obeh straneh politiki narodnjaškega kova, razni ptiči mrhovinarji in podobni žerjavi utrujeni, a zadovoljni mahnili proti domu in grela jih bo blažena zavest, da so si zaradi tega cirkusa priborili nekaj dodatnih minut televizijskega časa, nekaj več »prepoznavnosti«, nekaj več ženske pozornosti, nekaj več slave med moškimi v rodnem zaselku, nekaj zastonjske pijače v domači gostilni, mogoče celo kakšen glas na naslednjih volitvah. Briga jih, če so morali za to podpihovati nacionalno nestrpnost in pehati dobršen del prebivalstva v histerijo, tiste z bolj krhkim živčnim ustrojem morda celo v strah. Da bi lahko pristavili svoj lonček, bi bili pripravljeni pozivati celo na vojno. Vendar naj me ne poskušajo zaplesti v svojo igro. Ne bom jim nasedla. Ratify and be damned! - mene pa pustite pri miru. Glasovnica na mojem privatnem referendumu o udeležbi na referendumu o arbitražnem sporazumu je videti nekako takole:
PROTI PROTI AMPAK NITI POD RAZNO!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.