Emil Filipčič: Problemi

+ + + +

Maskiranje in razgaljanje

Paradoksalna natura želje je, da se slej ko prej izpolni, je nekje zapisal Cankar. Kot farsa, dodajmo. Filetovi Problemi so pisanje o tem, kako se trgovskemu pomočniku utrne želja, da bi bil slaven (in) pisatelj, da bi bil taglavni, cel roman je lepljenka spominov na lastni lik in delo. Naslov je dvoumen, nekje pravi eden od alteregov, da noče harmonije, temveč probleme, ti problemi so pisani z veliko začetnico, kot literarna revija Problemi, ki ji je File tajnikoval, jo urejal in vanjo dopisoval. Za Filetovo pisanje je sploh značilno ukvarjanje z lastnim jazom in s samim sabo kot velikim demiurgom literarnih svetov. Pri tem drsi iz enega provizoričnega ponaredka v drugega, od vseh svojih prozaističnih sopotnikov se najbolj razgalja. To je pisava, ki hoče predstaviti stvari, kakršne so, in pisateljev vsakdanjik je ob rekreativnem tenisu in popivanju slej ko prej nabiranje komplimentov bralcev in sedenje za tipkovnico. Pretekle dogodke presvetli s trenutnim pisateljskim početjem, v tem je toliko dokumentaren, da ostanejo v zapisu, kot sled cerebralnega in s tem seveda genialnega, celo zatipkanine.

Problemi so prešanka, v romanu imamo cel kup memoarskega štofa, prvi del govori o Filetu kot zabavljaču in igralcu, prijateljevanje z Dušanom Jovanovićem in še prej z Vitom Tauferjem mu je prineslo kar nekaj velikih odrskih vlog, tudi nosilno v filmu Butnskala, kjer je scenarij napisan iz radijske igre, ki sta jo z Dergijem uspešno lansirala na Študentu. Ostaja na lastni sledi, od Ervina Kralja do Keopsove piramide se v njegovi prozi ni kaj dosti spremenilo; v prvem planu je njegov veliki Jaz, ki preceja napaberkovane psihične vsebine, prijetno izostrene z mamili in občasno vatasto koprenaste vsled jemanja alkohola. Ta veliki in narcisistični jaz je glavni igralec in režiser vsega, File pritrjuje osnovni ludistični predpostavki, da ne obstaja enovit avtorski govor, ta se zdaj razcepi na množico prerivajočih se in drug čez drugega vpijočih glasov, enih nabranih iz kar najbolj banavzastih situacij, drugih vzvišenih in že kar filozofičnih, tretjih pretresenih in eksistencialno razprtih, in ti so skoraj svarilni. Struktura sproti razpada, pripovedne strategije se menjajo in kažejo na točke deteritorializacije, na točke pobega, v tem so simpatičen dokument, ki mu mestoma ne manjka humorja, čeprav je res, da je v sodobni prozi takšna prefrigana raba napol simuliranih neposrednih zapisov pogosta in jezikovno bolj artikulirana. Probleme je treba brati ob Božičevem Chubby was here in Osojnikovi Temni stvari, tam so poglavja, ki na drug način osvetljujejo objekt tega romana: literarno sceno, Saksa, džai-nista Jureta Detelo, to živahno in polifono vrenje v sedemdesetih, nastop fantomov v Operi, prve komune, takšne stvari.