France Dolinar et alii: Med sodbo sodišča in sodbo vesti

+ + + +

Dokumenti o razvpitem sodnem procesu zoper škofa Rožmana.

Knjigo tvorijo štirje deli: Rožman v vrtincu druge vojne, proces, zahteva za obnovo procesa in zahteva za varstvo zakonitosti. Fenomen škofa Rožmana je v slovenski mentaliteti predvsem čustvene dimenzije. Eni v njem vidijo neizpodbitno figuro zla, drugi mučenca komunizma. Prvi te knjige seveda ne bodo brali, medtem ko bodo drugi zadovoljni z močnim korpusom dokazov, da je bil škof vendar dignitete vredna persona.

Če torej odmislimo emocionalno usmerjena branja, prinaša delo pravne, zgodovinske in sociološke dimenzije. Za pravnike je primer takorekoč učbeniški, saj podaja konkretne procesne in dokazne postopke. Zgodovinarji so pridobili natančne spiske vseh intervencij, ki jih je imel škof pri okupatorskih oblasteh. Namesto apriornega očitka, da je Rožman sodeloval z italijanskimi in nemškimi poveljniki, smo dobili evidence, za katere zapornike, internirance in obsojence je prosil, da bi jih izpustili. Že sama množica njegovih prošenj kaže, kako njegov odnos ni bil primer klasične kolaboracije. Dobesedni kolaborant se z okupatorjem odlično razume in tako dobro sodeluje, da mu ni treba protestirati in prositi pri okupacijskem gospodarju.

Sociologi in zgodovinarji mentalitet pa bodo branje usmerili v vsebine pridig in pastirskih pisem med leti 1932 in 1945. Doslej so javnosti bolj poznane interpretacije in partijske resnice o pridigah, ki da jih je imel Rožman, z objavo originalov oz. konceptov pridig je na voljo stvar sama. Da je komunizem primerjal s satanovim delom ni dvoma, toda to ni počel na apriorni način, ampak v obliki retoričnega spopada, v katerem je vrstil argumente proti in ponujal načine rezistence. Njegove pridige so tako v veliki meri manifestacija ideološkega spopada med katolicizmom in komunizmom.