Škatla

za

Pota svobode.

Se še spomnite izbire, ki vam jo je ponujala Matrica? Na eni strani ste imeli tabletko, ki vas je odpeljala v mračni, nepredvidljivi svet, v katerem obstaja svobodna volja, na drugi strani pa ste imeli tabletko, ki vas je odpeljala v srečni, predvidljivi svet, v katerem svobodna volja ne obstaja in v katerem je vse zrežirano. V obeh primerih ste izbrali represijo: tudi svobodna volja - nenehno odločanje, odgovornost ipd. - je namreč muka, opresivna prisila. Pred podobno dilemo se v Škatli, posneti po noveli Richarda Mathesona, znajde zakonski par iz Richmonda (Virginia), pohabljena učiteljica Norma (Cameron Diaz) in frustrirani vesoljski inženir Arthur (James Marsden): leta 1976 pred vrati svojega predmestnega doma najdeta leseno škatlo z rdečim gumbom in obvestilom, da ju bo kasneje obiskal gospod Steward (Frank Langella). To, da gospod Steward, nekdanji uslužbenec NASE, izgleda kot vljudni, elegantni nezakonski sin Jokerja in Darkmana, je le uvod v peklensko alternativo, ki jo ponuja: če pritisneta rdeči gumb, dobita milijon dolarjev (v gotovini, na roko!), toda v zameno bo nekdo, ki ga sicer ne poznata, umrl. Če rdečega gumba ne pritisneta, nič hudega - škatlo bo pač dobil nekdo drug. Sama se morata odločiti, povsem svobodno - in zakonca sta finančno ravno dovolj obupana (in ravno dovolj pod vplivom Sartrovih tez o svobodni volji), da ponudbo sprejmeta, toda njuna svobodna izbira je le filozofska abstrakcija tistega metulja, ki zakrili na Kitajskem in povzroči katastrofo na Zahodu. Škatla, ki jo je posnel Richard Kelly, avtor kultne dvd senzacije Donnie Darko, in ki izgleda kot remiks Invazije tretjih bitij, Dogodka in Sartrove drame Zaprta vrata, je eruditska, somračna, absurdna, agonična, paranormalna, tzametijevska lekcija iz svobode, ki je tako represivna in fatalistična kot milijonski torture porn, v katerega padeta Norma in Arthur, tako altruistična in apokaliptična kot Dosjeji X, ki jih v enem požirku posesa Area 51, in tako precenjena kot Big Brother v Coni somraka.