19. 11. 2009 | Mladina 46 | Kolumna
Malo mešano
Za premiera ni jasno, kam bi rad odpeljal Slovenijo
© Tomaž Lavrič
Pahorjeva vlada proslavlja - pravilneje beleži - prvo obletnico vladanja. Osnovni vtis: malo mešano. Ni grmeče padla, ni zvozila res dobro. Država še naprej ostaja v globoki ekonomski, socialni in še kakšni krizi.
Obvladovanje krize je poglavitno merilo za oceno vlade. Kriza je v glavnem uvožena, lahko jo ublaži, rešiti pa je ne more, ker je globalna in najhujša v zadnjih 70 letih. Torej še nobena slovenska vlada ni bila tako nemočna. Nobena tudi ni bila brez svoje krivde v takih težavah. Še preden je prisegla, so jo že čakali kriza, slaba Janševa zapuščina, strukturna šibkost gospodarstva, razrahljana, nemirna družba.
Ravnala je podobno kot vse druge vlade - pomagala je ogroženim bankam in podjetjem, se visoko zadolžila in prenesla breme odplačevanja v prihodnost. Pri tem je bila le deloma uspešna. Kreditni krč še traja, BDP se je grdo znižal, brezposelnost se veča ... Z nekaterimi ukrepi je po mnenju ekonomistov zamujala, nekateri niso bili najustreznejši.
Težave ima tudi zaradi menedžerskih prevzemov; kriza je veliki projekt lastninske koncentracije razsula in to je dodatno oslabilo in zmedlo slovensko gospodarstvo. Zlasti pa se je v krizi pokazala njegova strukturna šibkost - mnoga delovnointenzivna podjetja so že dolgo na robu preživetja in konkurenčnosti.
Poleg ekonomskih je vlada potegnila vrsto potez socialne narave. V to je bila prisiljena, če je hotela vsaj za silo ohraniti socialni mir. Tudi pri tem je trčila ob problem plitve državne blagajne, nizkih plač, naraščajoče socialne razslojenosti in družbene zlovolje.
Na splošno se je pokazalo, da je Slovenija bolj ranljiva, kot se nam je zdelo. Iz krize se vlečemo počasneje od nekaterih članic EU. Ne živimo v katastrofi, zagatno pa je.
Vse pomembnejše vladne poteze so bolj ali manj dvorezne; podobno kot celoto jih lahko označimo z malo mešano. To še najmanj velja za izbrisane. Vlada je popravila star greh prejšnjih vlad in nekaj storila za pravnost (pri tem se je pokazalo, kako zelo je dogajanje odvisno od posamičnega ministra, kar pomeni, da je vlada razmeroma nekompaktno telo).
Tudi arbitražni sporazum s Hrvaško je lahko pogojno pomemben uspeh. Celotna operacija je bila tvegana, toda Sloveniji bo dogovor o arbitraži, če bo dokončno uveljavljen, koristil. Pahor se je tu izkazal.
Protitajkunski ukrepi so bili potrebni, saj bi Šrot in Bavčar sicer še zdaj zganjala svoje mahinacije in delala škodo. Nobena kolikor toliko spodobna družba ne more temeljiti na tako rokovnjaško ustvarjeni lastniški strukturi. Vlada je tako blažila tudi javno jezo. A hkrati so omejitve t. i. tajkunskih posojil sporne, saj krepijo kreditni krč. Tako je nastal značilen konflikt družbene higiene in ekonomskih preudarkov.
Socialno dogovarjanje postaja čedalje težavnejše. Vlada je sklenila dogovor z javnimi uslužbenci, toda v zasebnem sektorju vre. Mura in Gorenje sta sprožila nevaren stavkovni val. Nasprotja so težko rešljiva: nemalo zaposlenih od plač ne more živeti, zvišanje plač pa bi šibka podjetja pahnilo v prepad. Nemir je velik, zaposleni in sindikati postajajo radikalnejši. Državi, tretjemu členu socialnega dogovarjanja, primanjkuje denarja in avtoritete.
Vlada polagoma pripravlja tudi reforme, zlasti pokojninsko in zdravstveno. To naj bi bilo poleg obvladovanja krize njeno najpomembnejše opravilo. Pri tem ni jasno, kakšna bo osnovna narava zlasti izjemno pomembne zdravstvene reforme - manj ali bolj socialna. Tako sta prihodnost in vsebina napovedanih sprememb dokaj negotovi. To je povezano z izmuzljivim profilom oblasti in s tem, da vladnemu zategovanju pasu in reformnemu prilagajanju nasprotujejo tako rekoč vse družbene skupine.
Oblast je v tem letu postala bolj suverena in vešča vladanja. Javno se prička manj, manj je tudi sprenevedanja, ki ga je Kresalova označila z besedami »nismo prevzeli oblasti«. Koalicija je v osnovi trdna; Pahor se je očitno odrekel spogledovanju z možnostjo velike koalicije, njegovim partnerjem pa je jasno, da bi se - že tako majhni - z izstopom na smrt ogrozili.
A še zmeraj se zdi, da oblast krize ni vzela do konca resno. Če bi jo, bi železno varčevala, rekonstruirala vlado, povsod nastavljala najboljše ljudi, jasno povedala, kje smo in kam hočemo.
Slednjega ne stori tudi zato, ker je osnovni profil oblasti zelo nejasen. Imamo levo, desno, mešano vlado? Na to neopredeljivost vplivajo razlike med vladajočimi strankami, njihova notranja različnost (zlasti v SD), identitetna izgubljenost evropske in naše levice nasploh in Pahorjeva osebna politično-nazorska izmuzljivost. V tem sta si zelo podobna z Janšo. Slovenija je zlasti po mandatu prejšnje vlade obvisela nekje med prodirajočim neoliberalizmom in pešajočo socialno državo.
Za premiera ni jasno, kam in kako bi rad odpeljal Slovenijo. To je deloma razumljivo: v krizi so potrebni pragmatizem, improviziranje, mešanje prijemov, tudi eksperimentiranje. Toda Pahor še nikoli ni imel jasnega programskega govora, v katerem bi analiziral položaj in skušal v grobem označiti smer razvoja. Tako ne more postati odločilni tolmač krize in razvoja po njej.
Predsednik vlade se je v tem letu deloma spremenil. Nastopa manj samovšečno, čeprav še vedno teatralno, marsičesa se je naučil. Ponekod se je zelo angažiral in pokazal odločnost, celo zagrizenost in hazarderstvo (Hrvaška), drugod njegove roke ni čutiti. Zapletal se je v svoje naivne predvolilne obljube, po nepotrebnem ni hotel napraviti prevzemne bilance po Janši, dopušča preveč lobiranja (npr. prek ministra Križaniča) in ima slab občutek za resnične prednostne naloge časa (politik, kakršen je Erjavec, nikoli ne bi smel postati okoljski minister). Pri kadriranju dela vlada nedopustne napake (NLB itd.).
Pahor je še naprej dokaj priljubljen in v koaliciji daleč najbolj štrleč politik. Nekako je zasenčil tudi Janšo, ki bolj kot strašni opozicijski nasprotnik deluje kot sitni kibic.
Vendar je daleč od idealnega kriznega voditelja. Predvsem vladi ne daje osnovne smeri in dovolj avtoritete, oboje pa je za dobro obvladovanje krize nepogrešljivo. V politično, ekonomsko, socialno ... vedno bolj razdeljeni Sloveniji skuša biti politik za vse Slovence in vse sloje. To je že zaradi krize nemogoče.
Ta drža malo mešano otežuje reševanje krize, ker ne potegne za sabo nikogar. Oblasti bi, če se tega ne bi bala kot hudič križa, bolj koristila jasna leva drža, drža v korist večje družbene pravičnosti. To ne izključuje ekonomske racionalnosti in v krizi nujne trdote. Taka drža prav tako otežuje izdelavo koherentnega razvojnega koncepta - ta neizbežno vsebuje tudi širše nazorske in vrednostne opredelitve.
Sicer pa odločilne preizkušnje morda šele prihajajo. Ta vlada bo ves svoj mandat živela s krizo in z njenimi posledicami. Res se že nakazuje ekonomsko okrevanje, toda socialna stiska in konfliktnost se bosta zaostrovali. Družbena zlovolja postaja samostojni dejavnik krize. Pred vlado so še tri leta. Veliko časa za napake in štrbunke in malo za uspehe in vzpone.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.