19. 11. 2009 | Mladina 46 | Kolumna
Iluzija Nato
Skeptiki so koristna stvar. Potrebovali bi jih tudi v Natu.
Obstaja močna organizacija v tem delu sveta, v katero je veliko lažje vstopiti kot v Evropsko unijo. Obe sta regionalni, vendar se vsaj meje prve premikajo po lastni volji in ne glede na geografijo. Mislim seveda na Atlantski pakt, katerega člani smo. Vendar se je treba za drugo, Evropsko unijo, veliko bolj potruditi, več čakati v raznih pomembnih predsobah in biti v stalni nevarnosti, da vsaj enemu članu Unije niste po volji. Z Atlantskim paktom je negotovosti manj. Pomembno je, da ugajate njegovemu vrhu, ki je še vedno ameriški, in ste vnaprej pripravljeni slediti mu v njegovi svetovni vlogi. Seveda pa morate biti tudi pripravljeni, zadnja leta, iti na konec sveta, daleč od tiste zaznamovanosti, ki je veljala nekoč.
Nekoč je bila organizacija regionalna (evropska), zdaj je vsaj še azijska, njena meja pa ni določena niti zdaj.
Evropska unija ima svoje notranje razklanosti, natančneje, ima svoje skeptike. Pomisleke imajo ne le nekateri, ki so zunaj, ne, najdemo jih tudi v samem osredju. Imenujemo jih skeptiki, natančneje evroskeptiki. Evropska unija je demokratična po svojem ustroju. O Natu v tem pogledu ne moremo reči nič. Čeprav zelo poudarja demokratična načela, je vojaška organizacija. Razprav o politiki v njem ni, čeprav poudarja, da stoji na braniku demokracije. Evropsko-ameriške ali pravzaprav anglosaške. Zadnje se razume, a uradno je tako ne označujejo.
Evroskeptikom bi se, če govorimo o bistvu, lahko pridružili še atlantski skeptiki. Nato se ni vojskoval v Evropi, razen v Srbiji. No, tam je odvrgel nekaj bomb. Nekoč, v hladni vojni med Washingtonom in Moskvo, je zaradi Evrope dobil ves svoj pomen. Vendar natoskeptikov ni in ni. Kako bi se slišalo, če bi o odhodu v svetovne bitke, kot je afganistanska, kritično besedo na zasedanjih Nata in na splošno spregovoril kakšen Vaclav Klaus. Sicer pa je zanimivo, kako se je ta češki državnik (on to je) vedno držal ob strani, če je bil govor o svetovni strategiji s poudarkom na tem, kako obdelovati na svoji (atlantsko-ameriški) strani neke nerazumljive in zapletene azijske situacije, zlasti tisto pod Hindukušem, kakor se temu pravi.
Ne, takšne atlantske skepse vsaj za zdaj še ni, dasiravno bi bila razumljiva, če ne naravna v času, ko Nato s težavo prepričuje zaveznike, naj pošljejo v Afganistan več vojakov in vsaj nekoliko razbremenijo Američane, ki krvavijo tam bolj kot ves preostanek Atlantskega pakta, pravzaprav bolj kot ves preostali svet ta trenutek. Razprave, ki bi jo lahko označili za spor med zvesto verujočimi in, no, rekli smo skeptiki, pa ni in ni. Pravkar je, v navzočnosti samega generalnega sekretarja Nata, ki je doma iz zelo miroljubne evropske države, razprava o strategiji potekala tudi v naši deželi. Ne med nami Slovenci, ki se o takšnih svetovnih težavah ne pogovarjamo med sabo, marveč v navzočnosti drugih, večjih delov Natovega telesa. Skeptikov pa, vsaj kolikor mi je znano, tam ni bilo veliko, če sploh.
Lahko bi, tako kot o evropskih, govorili tudi o atlantskih težavah. Toliko bolj, ker je Nato, kar zadeva pristop, res demokratičen in ne posebno občutljiv. Poglejte, kako je s pristopom novih članic. Hrvaška se je pravkar komaj znebila prepovedi, ki ji jo je za vstop v Evropsko unijo postavila naša dežela - iz pomembnih razlogov smo ji navrgli blokado, a bili srečni, ko smo jo lahko umaknili -, toda v odnosih z Natom ni imela Hrvaška nobenih težav. Priti v Nato je veliko lažje kot pa v to sitno, vedno natančno Evropsko unijo.
Za zdaj ni bilo nobene izjave iz Nata niti o tem, ali je delovanje v Afganistanu posrečeno samo po sebi, če upoštevamo zgodovinske izkušnje v tej deželi. Veliko se Natu, pravzaprav Američanom, niti ne obljublja, še manj pa se vsaj za zdaj zgodi. Ponekod - moram reči tudi v ameriškem tisku - se sprašujejo, ali se o vojski, ki prihaja, da bi uničila talibane, med prebivalstvom ne govori vedno pogosteje in vedno bolj odkrito, da gre za okupacijske sile. O drugi plati - o tem, da morebiti vedno večji del prebivalstva ne sodi talibanov tako kot zahodni svet (in Nato je Zahod oziroma njegov najpomembnejši del, drugega v njegovih vrstah niti ni). Mislijo, če že ne rečejo, da je tuja vojska vedno vsaj malce okupacijska, torej tuja in bo ostala tuja. Talibani so lahko hudo divjaški, deklet v šole ne bodo pustili, vendar so nekako njihovi, torej »naši«.
Še čakamo, da nam kdo pojasni, kako je mogoče, da so Američani pred leti prišli in zmagali, potem pa so jim začeli premagani trgati osvojeno iz rok, na vsakem koraku in vedno več. Ali se mi, ki smo po tradiciji druge svetovne vojne gverilski narod, s koščki osvobojenega ozemlja v srcu Evrope, še spomnimo nekaterih pravil gverilskega vojskovanja? Ali ne velja, da je takšna vojna vsaj nekoliko uspešna le, kadar imajo gverilci podporo prebivalstva? Kje je tista analiza iz Nata, ki nam bi povedala, koliko ljudi morebiti vendarle podpira talibane. So hudi in brezobzirni, vdajajo se skrajnemu islamu, ampak so morda vendarle »naši«?
Težave, ki jih imajo Američani v Afganistanu, pa tudi v jedrskem Pakistanu in seveda še vedno v Iraku, izvirajo iz puritanske miselnosti Amerike. Puritanska miselnost je bila spočeta, v tem primeru, takrat, ko je ob koncu druge svetovne vojne Amerika postala »supersila nad silami«. In to je bilo res. Druga supersila, Sovjetska zveza, se je z zmago začela spuščati proti svojemu neizogibnemu propadu. Združene države pa so spet postavile na noge Evropo in svoj vpliv širile po vsem svetu. Vendar to Ameriki ni bilo dovolj. Hotela je dokazati, da svojo predstavo o demokraciji lahko ubrani povsod, in sicer povsod takoj.
Sledile so štiri ameriške vojne. V Koreji se je Amerika morala zadovoljiti s polovico kolača. V Vietnamu je doživela katastrofo, iz katere se kot nalašč ni hotela ničesar naučiti. Prišel je Irak, nedokončana, zapletena, nejasna zgodba. Zdaj pa Afganistan, kjer stojijo pred uganko, katastrofe pa ni mogoče izključiti.
Pustimo zgodbo. Njen konec bomo opazovali, oddaljen je največ nekaj mučnih let. Vrnimo se k vprašanju skepticizma. Pravkar je s svetovnega odra sestopil češki predsednik Klaus. Moral se je vdati in dovoliti svoji deželi, da pristopi k lizbonski pogodbi, za katero on meni, da zmanjšuje češko suverenost.
Odstopil je, morebiti za vedno ali pa za precej časa. Vendar je dosegel, da Evropa razmišlja o tem zapletenem vprašanju - o suverenosti. Še bomo slišali o tem, poleg tega pa je gospod Klaus dosegel, da tudi nad vlogo majhnih dežel ne obupujemo. Je možna. Skeptiki so koristna stvar. Potrebovali bi jih tudi v Natu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.