Joshua Slocum: Sam z jadrnico okoli sveta

Ko so bili možje še možje

Kapitan Joshua Slocum je v zadnjem desetletju 19. stoletja prvi sam obplul svet, z legendarno 11-metrsko jadrnico Spray, v nekaj manj kot treh letih. Gnal ga je dobri stari pohlep; uspešen in izkušen pomorščak je, potem ko je prenovil staro razmajano lupino podarjene barke, ribaril in spoznal, »da pri natikanju vabe na trnek ni prav nič spreten«. Njegova samotarska natura in očitna želja, da bi si malo oddahnil od številne družine, sta ga gnali na morje. S tem je kar dobro služil, knjiga je pomorščaška klasika še danes, izhajala je v podlistkih, vmes je recimo na polno vkrcal loj z nasedle ladje in ga za mastne denarje sproti prodajal. Nikoli ne pozabi omeniti, kako je predaval kakšnemu kulturnemu ali jadralskemu društvu in koliko je pokasiral. Njegova pionirska pot je bila očitno dobro medijsko »pokrita«, po vseh zakotjih svetovnih morij so ga čakali navijači in oboževalke in kakšen zoprn skeptik, ena od simpatičnih značajskih lastnosti kapitana Slocuma pa je nedvomno nesposobnost, da bi jim ostal dolžan.

Ves čas se v knjigi krega z zoprniki, tekmuje z ladjami v bližini ali nerga nad zmotnimi prepričanji ljudi, s katerimi pride v stik. Knjiga je polna hecnih in našim časom neumljivih dogodivščin, pot je ves čas opremljena z ladijskimi razbitinami, pirati, proti katerim zaležejo že tapetniški žebljički, saj so večinoma bosi in spuščajo zato med nočnimi obiski palube hecne zvoke; najstrašnejši od vseh roparjev je podarjena koza, ki požre vse rastlinske vrvi in karto Zahodne Indije. Vmes na Mavriciju vkrca najmičnejšo posadko, sedem gospodičen in njihovo teto, in po tistem verjame, da bi tudi ženske lahko jadrale, če že kažejo zanimanje. Morje, kakor nam ga opisuje, je en sam Divji zahod, rad strelja posadkam kanujev nad glavami ali spusti strel v obrežno grmovje, kadar se sidra blizu obale, za zabavo strelja morske pse in ročno razmeče v morje podgane, ki se mu med spanjem plazijo čez obraz. Slocum ima ljubezensko razmerje s svojo ladjico, ona je njegov dirkalni konj, občuduje njene plovne lastnosti in se z njo tudi pogovarja. Knjiga je nespregledljivo nastala v času herojev in junačenja in ganljivo je, ko se ta gentleman opravičuje bralstvu, ker se je od ganjenosti razjokal. Sicer kar šprica od racionalnosti; ko spi recimo v zakletem dvorcu, nas potolaži, da ni bilo nobenih strahov, čeprav se mu v nekaj situacijah prikaže krmar s Pinte in potem čudežno izgine - kako tudi ne, od Kolumbovega potovanja je minilo štiristo let. Kapitana Slocuma lahko beremo kot dokument o pionirskem junaštvu, kot arhaizirano, s patino prekrito fikcijo in potopis, hkrati ga, namazani z naratologijo, beremo kot romanesknega junaka, ki se sproti ustvarja pred svojim bralstvom, malo štorasto, vendar dovolj zanimivo in očarljivo.