Sever

za

Odprta cesta.

V sedemdesetih so ameriški film obsedli road movieji. Niti prej niti kasneje jih niso posneli toliko kot tedaj. Vsi so na lepem potovali, pretežno moški, se razume. Nekateri so šli iskat tisto pravo, avtentično, neskaljeno, izgubljeno Ameriko, v katero so imigranti prihajali, da bi se znebili stresov in začeli znova - drugi so šli iskat svobodo, ki se jim je vse bolj izmikala. Običajno je bila to ista stvar. Ko je Wim Wenders posnel Pariz, Teksas, ni v Ameriki več nihče štopal. Na cestah so prežali le še psihopati in sociopati, dediči one kanibalske družine iz Teksaškega pokola z motorko, poganjki onih dveh redneckov, ki v Golih v sedlu sestrelita Dennisa Hopperja in Petra Fondo. Wenders je Pariz, Teksas posnel na ameriškem jugozahodu, v ameriški puščavi, tam, kjer so se nekoč dogajali road movieji, toda povsem mirno bi ga lahko posnel na evropskem severu, okej, v evropski puščavi, recimo na Norveškem, kjer je Rune Denstad Langlo, nekdanji dokumentarist, posnel Sever, mali hit berlinskega festivala, obešenjaški road movie, v katerem puščavo zamenja sneg, avto pa snow-mobile, prevozno sredstvo Jomarja (Anders Baasmo Christiansen), nekdanjega smučarja, zdaj žičničarja, ki je tako zjeban in izgubljen kot ameriški eksistencialisti z začetka sedemdesetih. Zapit, depresiven, paranoiden in mizantropski, pacient snežne puščave in tunelske vizije, popolni outsider, ki ne ve, kako bi začel znova, dokler ne izve, da ima sina, ki ga ni nikoli videl, kar ga butne na trip, ki zadiši po drugi priložnosti. Za njim so travme, pred njim pa je prazna, odprta cesta. Jasno, motele, bencinske črpalke, truck stope in ostalo ikonografijo road moviejev zamenjajo pikareskni ekscentriki (starec, starka z vnukinjo, najstnik), ki jih sreča med svojim potovanjem na konec noči. Jomar ima dovolj razlogov, da je skeptičen do poti, toda ne toliko, da bi končal potovanje. Sloviti slogan »poti je konec, začenja se potovanje« tu doživi obrat: ko bo potovanja konec, se bo začela pot.
(Kinodvor)