Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

Zlomljeni objemi

Los abrazos rotos, 2009 Pedro Almodóvar

/media/www/slike.old/mladina/kinozlomljeni_objemi.jpg

 

Slavne barabe.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič, jr.

 |  Mladina 47  |  Kultura  |  Film

/media/www/slike.old/mladina/kinozlomljeni_objemi.jpg

 

Slavne barabe.

S filmom je mogoče dobiti vojno, so sporočale Neslavne barabe, v katerih je Quentin Tarantino demonstriral in glorificiral moč filma. In Zlomljeni objemi izgledajo kot nadaljevanje Neslavnih barab, ali bolje rečeno, Neslavne barabe in Zlomljene objeme bi bilo mogoče gledati skupaj, drugega za drugim, na double-billu. Ne brez razloga: Pedro Almodóvar je s filmi tako obseden kot Tarantino. Njegovi filmi rastejo iz filmov - in v Zlomljenih objemih ne skriva, da rastejo iz tako rekoč vseh njegovih prejšnjih filmov, od Zakona želje do Matadorja in od Žensk na robu živčnega zloma do Slabe vzgoje, pa tudi iz drugih filmov, ne njegovih, recimo Rossellinijevih, Smrti v očeh, Prisluškovanja in Čarovnika iz Oza. In globoko v Oz bi lahko naštevali filme, iz katerih raste Lena (Penelope Cruz), karizmatična, hipnotična junakinja te živopisne noir odisejade. Lena je igralka, tako fantomska kot fatalke v starih filmih noir in tudi le toliko realna, specifično - Lena je tako irealna kot filmske zvezde, ki rastejo iz filmov. Zdi se, kot da prihaja iz vseh filmov hkrati, zato je nevarna - in zato melodramo pahne na previs trilerja. Lahko je karkoli, kadarkoli, za kogarkoli. Mašina za zapeljevanje, ki jo lahko vklopiš, ne moreš pa je izklopiti. Kar je kakopak utrudljivo, perverzno in stresno. Hej, zaradi tega je Harry Caine (Lluís Homar) pred petnajstimi leti izgubil vid. Zdaj je scenarist, toda preden je oslepel, je bil slavni režiser. Ni mu bilo ime Harry Caine, ampak Mateo Blanco. Tedaj je posnel film, ki ga je pilotirala Lena, s katero je bil tako romantično obseden kot producent tega filma, Ernesto Martel (José Luis Gómez), ki je zdaj umrl, tako da Harry/Mateo, ki živi s svojo nekdanjo asistentko (Blanca Portillo), spet »zagleda« vso preteklost, iz katere skuša parazitski režiser splesti šokumentarec. Film se potem arheološko razsuje med teh 15 let, ki jih lahko skupaj drži le slepi voyeur, med vse te filmske spomine, ki snemajo drug drugega, med mozaične koščke časa, ki stalno spreminjajo ton, izraz, fokus in slog, kot da bi skušali poudariti, da Harry/Mateo, ultimativni fantazist, živi v filmu, ki ga ne more izklopiti in v katerem igralci ne morejo več iz svojih likov. Ko je srečal Leno, je njegovo življenje postalo film, ki ga ni mogel več izklopiti. Le kdo od te filmske lave, ki v Rossellinijevem Potovanju v Italijo prekleta ljubimca za vedno petrificira, ne bi oslepel?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.