Andrzej Stasiuk: Galicijske zgodbe

+ + + +

Stepska melanholija

Stasiuk je navdušil že s svojimi potepanji po divji strani železne zavese. V izbrušenih potopisih iz zbirke Na poti v Babadag popisuje, kako se je s transportnimi podrtijami potikal po krajih, v katere zgodovina še ni prišla, v katerih ljudje še vedno živijo za svojo živino in z njo, nomadsko, vse, kar je v pokrajini razen blata ali prahu, je obsojeno na propad, že od začetka postarano in zavezano minevanju. V to ploskovito in pregledno brezčasje, v ta slab približek večnosti se je tokrat - zbirka zgodb, ki se za Galicijo skrivajo kot za blagovno znamko, čeprav zares nimajo kaj veliko opraviti z njo, je bila sicer napisana pred potopisi - kar naenkrat naselilo novo, fascinantno, obenem pa to zbuja tudi nekoliko skrbi; »kjer se zdaj vse tako hitro spreminja, da po tednu dni ne spoznaš več kraja«, stari kombinati propadajo, prejšnje gospodarstvo je bilo vedno v razsulu, zdaj pa sploh. Trafika, ki je bila pravi spomenik sivine, je kar naenkrat natrpana z barvami, zelena za Fa in azurna za cigarete, to postane nova kapelica, predmet adoracije ravninskih kmetov in izgubljencev.

Tisto, kar pridrvi, ni nič drugega kot kapitalizem in tranzicija, pet vrst piva, takšne vrste luksuz, in nekateri Stasiukovi liki so čisto pretreseni. Že prej se niso znašli, samo prej je šlo vse tako počasi, da se to skoraj ni opazilo, zdaj pa tole. Čeprav večina še vedno živi po starem, gostilna, predvsem ob plači in na dan socialnih podpor polna dima in zgodb, ljudje, ki zmrznejo ali utonejo pred očmi pivske klape, pa se ta v svoji otopelosti skoraj ne zmeni zanje in se potem obiskujejo še dolgo po smrti, žandar, nekakšen približek oblasti, ki dobrohotno zre na vse skupaj, umore iz ljubosumnosti, pijanske vožnje in uporabo vse prej kot primernih vozil, vse se iz začetnih posameznih portretov sklene in združi v skoraj skupinsko sliko vasi. Stasiuk pripoveduje zadržano, atmosfera in odtenki sive so glavni formalni postopek, v tem, kako živi krajina sama zase in kako se ji ljudje prilagodijo, je soroden recimo Dušanu Šarotarju iz romana Biljard v Dobrayu. Očitno ravnica in nizko nebo vplivata na občutenje, na ritem, oba imata tudi močno lirizacijo, zgodbe se očitno drobijo in krhajo, kot da bi pravi junaki potrebovali hrib in dolino in razgibanost za svoje polno delovanje. Stasiukovo pripovedovanje je spretno komponirano, pri tem kaže posebno občutljivost do možakov, ki bi bili vaški posebneži, če bi obstajali tudi kakšni drugačni kot oni, svoje drobne zgodbice zadrgne v čvrst in očarljiv pripovedni vozel.