Molite!

Kaj so napovedali Maji, zdaj že veste: da bo leta 2012 konec sveta. Toda za konec sveta ne potrebuješ nujno Majev, ampak le malce dobrega, starega krošnjarsko-sejmarskega smisla za šlepanje na megahite, kakršen je film 2012. V filmu Stonehenge Apocalypse bo za konec sveta kriv Stonehenge - ne starodavni Maji, ampak starodavni kamni, pod katerimi se na lepem sprosti strašna, silovita, ekstremno destruktivna energija, ki potopi egipčanske piramide in povzroči potrese, medtem ko začnejo vulkani bruhati tako, kot da je Novo leto. Pa ni. »To je Apokalipsa! Prihaja! Molite, da nas bo kdo rešil!« Vidite, preostane nam le še molitev. Za gradnjo Noetove barke je prepozno. V filmu Ice Twisters bo še huje, krivi pa so znanstveniki, ki skušajo umetno spremeniti klimo, ali bolje rečeno - kraje, ki so jih posušile klimatske spremembe, skušajo ohladiti in navlažiti, toda izvalijo se le pogubni ledeni viharji, ledeni tornadi in ledeni twisterji, iz katerih letijo ledeni šrapneli, peti jezdec Apokalipse. Človeštvo se tokrat namesto na molitev raje obrne na pisca sci-fi romanov, »zero-gravity thinkerja«, ki krasi tudi film 2012. Dobri liki so kot virus - selijo se. Zato ne čudi, da sci-fi pisec svet pred Apokalipso rešuje tudi v filmu Doomsday Prophecy, v katerem najprej pogoltne Črno morje. Kip svobode pa je itak postavljen tako, da je idealna žrtev cunamija. »It's coming!« Kaj prihaja, ste uganili: konec sveta. In zakaj? Ker se poravnajo Zemlja, sonce in galaktični center. Uganite, katero leto se piše? Točno: 2012. So to napovedali Maji? Ne. I ching? Tudi ne. Nostradamus. Ha.
In ko mislite, da huje ne more biti, se izkaže, da je bil to le petting. V filmu Autumn bo apokaliptični virus v trenutku pokončal nekaj milijard ljudi, v filmu Haeundae bo Južno Korejo udaril apokaliptični cunami, v filmu Arctic Blast bo Zemljo zadela apokaliptična ledena fronta, ki za sabo pušča ledeno dobo, toda na srečo začne na Vzhodu, tako da je nepogrešljivi in prepotrebni Zahod še vedno mogoče rešiti, v filmu Sinking of Japan pa je do totalnega, popolnega, kompletnega potopa Japonske le še 338 dni - potresi, cunamiji in vulkanski izbruhi, ki pobijejo na milijone ljudi, so le aperitiv. Film je posnet po bestsellerju, ki ga je leta 1973 napisal Sakjo Komatsu, ki je postal pravi pop fenomen in ki so ga Japonci kmalu zatem že ekranizirali, toda zdaj so ga še enkrat, saj računajo, da bodo z novo filmsko tehnologijo pričarali tako prepričljivo in tako realistično Apokalipso, da bodo Maji, Nostradamus in I ching planili v zaklon. Budžet: 20 milijonov dolarjev. Budžet filma 2012 je kakopak bil desetkrat večji.
No, budžet filma Total Eclipse, v katerem Zemljo zasujejo meteorji, je bil desetkrat manjši od japonskega potopa. Rekli boste, eh, garažna verzija Armageddona. Ne tako hitro: prvič, meteorji en passant zadenejo tudi vesoljsko postajo, drugič, na vesoljski postaji je atomski reaktor, in tretjič, proti Los Angelesu - hja, proti Hollywoodu - tako zdaj drvi ultimativno orožje za množično uničevanje. Dodana vrednost! Občutek imam, da bodo Los Angeles na koncu vendarle rešili, to pa zato, da jim ne bi bilo treba filma Total Eclipse 2 posneti v Moldaviji. Ali pa v Sloveniji. Moj osebni favorit pa je Metal Tornado, v katerem Zemljo napadejo vesoljska magnetna polja, ki sproščajo strašno, blazno, apokaliptično, destruktivno energijo. Všeč mi je rešitev: znanstveniki v tej apokaliptični energiji vidijo le ogromno količino obnovljive energije, ki jo je treba shraniti ter jo potem izkoriščati za segrevanje, hlajenje in take reči. Celo pripravo imajo, projekt »Helios«. Toda šit: odpove! In metalni tornado začne dvigovati strehe, odpirati ceste in klatiti letala. Naslednji ste vi!

Konec sveta

Ni nujno, da boste te filme videli v kinu. Nekateri bodo romali direkt na dvd. Ali pa direkt na TV. Nekateri so že posneti, nekateri še bodo, nekateri pa morda sploh nikoli ne bodo. Toda na Ameriškem filmskem sejmu (AFM), ki se je na začetku novembra odvrtel v vse bolj puritanski Santa Monici (kajenje so izobčili tudi na ulicah, policaji lahko med »tihim zasledovanjem« povozijo, kogar hočejo ipd.), so jih prodajali tako agresivno, kot da vam lahko rešijo življenje. Ali bolje rečeno: kot da lahko rešijo življenje tistemu, ki jih bo kupil. Kupcev je bilo sicer veliko, iz Slovenije in sveta, toda nočejo več kupovati na slepo. Film hočejo najprej videti in ga šele potem kupiti. Prej je bilo ravno obratno: kupovali so jih, ne da bi jih prej sploh videli. Kupovali so jih, ko sploh še niso bili posneti. Poznali so le naslov, žanr, sinopsis in imena zvezdnikov, ki naj bi igrali. Ali pa so jim pokazali le plakat. Kupci so kakopak špekulirali, agresivno licitirali in mastno preplačevali. Točno, tudi filmski biznis je bil sub-prime balon. In točno, kriza je razpočila tudi ta balon. Poceni, lunatičnega denarja ni več, budžeti so šli dol, cene tudi, rizični skladi so zbežali iz filmskega biznisa, krediti so se skrčili, banke so previdne in zadržane - in če se že omehčajo, zahtevajo transparentnost, po kateri ta fantomski biznis ni nikoli slovel. Vsi sekajo število filmov, ki jih producirajo - firme, ki so pred leti ponujale po 30 novih filmov, jih zdaj ponujajo le po 10, toda bolj sofisticiranih in fokusiranih, kot pravijo. Tudi budžete sekajo. Vsi. Celo NASA.
Nihče noče več tvegati. Špekulacije niso več v modi. Tako kot ni več v modi lahek, nor denar. Nihče noče več tvegati kapitala le zato, da bo produciral film - ali pa le zato, da bi ga distribuiral. Včasih so tu s predprodajami filmov zbrali 60% budžeta. Zdaj to ne gre več. Vzemite le Japonsko, iz katere je prej priletel znaten delež predprodajnega kapitala: nove generacije niso več tako nore na ameriške filme, kot so bile prejšnje, odločitev o tem, kaj se bo gledalo, pa sprejemajo ženske. Kar je menda bolj nepredvidljivo. Brez skrbi, kapital v filmski biznis še vedno vletava, najbolj velikodušno iz Indije, Kitajske in Abu Dhabija, če ne štejem dedičev latifundije Celestial Tea, ki so financirali Precious, komedijo o avanturah hormonske debeluške. Le kupci/distributerji so postali selektivni, asketski in počasni, tako da se obnašajo kot Vatikan: hej, lahko čakamo! Včasih so se za filme tepli, prepričani, da natanko brez teh filmov ne morejo preživeti - zdaj te histerije in te presije ni več. »Nikoli nisem gledal filmov, ki sem jih kupoval - zdaj pa jih moram gledati,« je dahnil neki srbski distributer, ki se je ob tem čutil vidno ponižanega. Vsi iščejo filme s komercialnim robom, filme, ki imajo finančni smisel, žanrske filme z dobro kljuko, art filme s potentno zvezdo ali pa vsaj dobro žanrsko kljuko, toda vsi se zavedajo, da te filmi, ki jih ne kupiš, ne morejo ubiti. V filmih o koncu sveta lahko vidimo le alegorije konca filma, ali bolje rečeno - alegorije konca nekega filmskega produkcijskega načina.

Filmi, ki se ne prodajajo sami

Toda kljub koncu sveta je bilo na voljo vse: britanske kostumiade, kitajski eposi, hongkonške akcije, srednjeveški peplumi, psihotrilerji, japonski šokerji, indonezijski splatterji, madžarski mjuzikli, korejske komedije o zakulisju filmskih festivalov, ruski sci-fiji, tajske grozljivke, 3D potovanja skozi čas, mange, animeji, vojni panzerski filmi, biblični filmi, danske drame o iraških veteranih, izraelske kritike vojne, politične polemike, filmi o atentatih na ameriške predsednike, postapokaliptike, kiborgiade, gulagiade, zombiade, grizlijevske vendette, ekranizacije Akuninovih retro kriminalk, histerične seksploatacije, rimejki starih filmov Charlesa Bronsona, nemške komedije o Stalinu, suspenzerji s twistom, bleksploatacije, španski vesterni, ki se dogajajo v Boliviji, grozljivke, ki se dogajajo na ameriško-kanadski meji, torture porn, ki se dogaja na ameriško-mehiški meji, filmi o goljufih in sleparjih, trilerji o poklicnih morilcih, ki se zaljubijo v svoje žrtve, insajderski filmi o Hollywodu, parodije hitov, komedije z Ericom Cantonajem, stoti film Jackieja Chana, zadnji film Davida Carradinea in The Imaginarium of Doctor Parnassus, čisto zares zadnji film Heatha Ledgerja. Naslovi Zgodbe za prijatelje, ki se poljubljajo, Z ljubeznijo iz dobe razsvetljenstva in Upam, da v peklu strežejo pivo, zvenijo pametno, toda ni nujno, da bodo pritegnili pameten denar.
Za tiste, ki hočejo več realnosti, so bili na voljo bolj resni, topični filmi: II. svetovna vojna, Holokavst, norveški narodno-osvobodilni boj, ameriški pokol v vietnamski vasici My Lai, kaznovanje iranskih prešuštnic, terorizem, kapitalizem katastrofe, ekologija, afriški otroci-vojaki, ekonomska kriza, slumi, Downov sindrom, trpljenje argentinske finančne elite, prometne nesreče. Za tiste, ki hočejo še več realnosti, so bili na voljo dokumentarci, recimo Oceans, ob katerem se boste še dolgo v noč spraševali, kako jim je uspelo posneti vse tiste podvodne beštije, Salute, v katerem boste videli, zakaj sta ameriška temnopolta atleta leta 1968 na olimpijskih igrah v Mehiki svojima medaljama nazdravila s »škandaloznim« black-power pozdravom, Black on White, v katerem sloviti nemški raziskovalni reporter Günter Wallraff pozira kot somalijski imigrant, Super High Me, v katerem gre stand-up komik Doug Benson po poti Morgana Spurlocka, le da hamburgerje zamenja marihuana, ali pa The Prosecution of George W. Bush for Murder, v katerem zlagajo obtožnico proti Bushu, ker je Ameriko z lažmi speljal v Irak. Glavni tožilec je Vincent Bugliosi, nekdanji ameriški tožilec, ki je zaprl Charlesa Mansona in ki je izmed stošestih primerov izgubil le enega. Bush je pečen.
In ker realnosti ni nikoli dovolj, je to očitno potentno nišo dodatno zapolnila kopica biografij: Houdinija, Goetheja, Hemingwaya, Tolstoja, britanskega novovalovca Iana Duryja, serijskega morilca Henryja Leeja Lucasa, mjanmarske nobelovke Aung San Suu Kyi, celo dvojnika enega izmed sinov Sadama Huseina, pa belgijske »pojoče nune« Jeannine Deckers in Konfucija, ki ga bo igral hongkonški akcijski zvezdnik Chow Yun-Fat. Ker so vsi biografiranci mrtvi, ne bo nihče težil. Okej, Aung San Suu Kyi je sicer živa, toda v hišnem priporu, tako da je malo verjetno, da bo svojo biografijo sploh videla. Za tiste, ki uživajo v monotoniji resničnostnih šovov, so bili na voljo totalno monotoni filmi, ki so jih režirali zvezdniki, recimo Ralph Fiennes, Samantha Morton in Eric Bana. Vsega je bilo torej dovolj. Tudi filmov s superzvezdniki, kakršni so Nicolas Cage, Bruce Willis, George Clooney, Milla Jovovich, Tommy Lee Jones, Josh Hartnett, Clive Owen, Jason Statham, Edward Norton, Robert De Niro in Sharon Stone, ki se obeta v erotični drami Satisfaction, toda ni jasno, če se bo slekla. Če to koga sploh še zanima. Iskreno rečeno, Sharon Stone bi lahko pritegnila le še lunatični denar kakega nostalgičnega distributerja, ki se spominja, kako dobro je zaslužil s Prvinskim nagonom. Robin Williams se v komediji World's Greatest Dad sleče do nazga, toda malo verjetno je, da bo njegov tič za distributerje dovolj dobra kljuka.
Hja, vsega je bilo dovolj, tudi filmov, ki si lepijo vzdevke »Rocky za nove čase«, »Žrelo za nove čase«, »Nikita za nove čase«, »francoski Schindlerjev seznam«, »Napad na policijsko postajo 13 sreča Gospodarja muh«, »tajski Sweeney Todd«, »Čarovnica iz Blaira v Afganistanu«, »Billy Elliot sreča Rockyja« in »Matrica leta 2035«. In četudi je bilo vsega dovolj, četudi so s filmi zanosile vse niše in četudi sta na vidiku peti Rambo (ki bo tokrat preganjal genetsko pošast!) in novi Conan (ki ga bo posnel specialist za slasherje!), so kupci tarnali, da to niso »tisti« filmi. Vsi pač pogrešajo »tiste« filme - filme, ki so se prodajali sami. Kot Prvinski nagon. Ko se filmi ne prodajajo več sami, se distributerjem vedno zazdi, da je konec sveta.

Polanski by Chapa

Če si dobro prisluhnil, so vsi premlevali predvsem štiri dileme. Prvič, ali bo Blu-ray preživel? Bo. Ker prodaja playerjev strmo raste, pravijo eksperti. In ker je izkušanje filma na tem formatu najbližje izkušanju filma v kinu, pravi Martin Scorsese. Drugič, ali bo dvd preživel? Bo. Po opazni stagnaciji, v katero je zapadel, bo doživel novo rast okrog leta 2012, pomeni - približno tedaj, ko bo konec konca sveta. Tretjič, ali bosta twitter in sms pokopala filme? Morda. Kajti ne pozabite: mnogi pravijo, da sta komedijo Brüno pokopala prav twitter in sms, ali bolje rečeno - slab glas, ki sta ga prve dni po štartu kanalizirala twitter in sms. In četrtič, ali naj Romana Polanskega izročijo Ameriki? Tu je porota ostala zunaj, toda vsem je po malem jasno: če bi sodili Polanskemu, bi sodili celi dekadi, šestdesetim ali sedemdesetim, kakor hočete, v obeh primerih pa dekadi »seksa, drog & rokenrola«. Ameriška desnica bi to dekado najraje pokopala, to pa zato, ker se ji zdi, da je Baracka Obamo v Belo hišo pripeljala prav ta dekada, da ga je potemtakem ta dekada izvolila. Ergo: sojenje Polanskemu bi bilo sojenje Obami.
Na Ameriškem filmskem sejmu je s Polanskim najbolje služil Damian Chapa, honcho firme Amadeus, ki je Polanskega - hja, igrani film o Polanskem - režiral, napisal, produciral in odigral, kar osebno pa ga je tudi prodajal. Ko sem šel prvič mimo njegovega ofisa, je noter ravno vlekel dva Azijca, ki ju je prepričeval, da ima najbolj vroč film tega sejma - edini igrani film o Polanskem. »Že prvi dan sem ga prodal na šest trgov!« Ko sem šel mimo njegovega ofisa drugič, je noter zvlekel mene, mahal z dvdjem in flierjem, rekel, naj film obvezno recenziram, in mi navrgel Silvio Suvadovo, slovaško manekenko, ki je napol statirala v Kolji in ki v Polanskem igra mamo Romana Polanskega - glede na njen talent, bi rekel, da je to blasfemija. Nanjo sem pozabil, ko sem jo zagledal. Tudi na film pozabite: produkcijske vrednosti so na ravni porniča - igra in scenarij tudi. Tako bodo filmi izgledali, ko bo konec sveta in ko ne bodo več namenjeni ljudem. Chapa, netalentirani B igralec, je vrhunski krošnjar: v nekem drugem filmu igra šahista Bobbyja Fischerja, v tretjem pa padlega goljufa Bernarda Madoffa, toda vedno izgleda le kot Damian Chapa. »Mi obljubiš, da me boš recenziral?« Obljubim.

Velika socialistična indoktrinacija Amerike

Toda hej, filmski sejmi so Wall Street krošnjarjev. Ko sem gledal Chapo, sem se spraševal: je kaj slabši od vseh tistih, ki skušajo zdaj vnovčiti smrt Michaela Jacksona? Na sejmu so namreč prodajali trumo filmov, povezanih z Jacksonom, še več, neka firma je prodajala kar tri dokumentarce: v prvem ga demaskira, v drugem pokaže, kako je postal Kralj popa, v tretjem pa, kdo ga je ubil. Neka druga firma je prodajala dokumentarec o starodavni afriški turneji benda The Jackson 5, spet tretja firma je prodajala pozabljeni film, v katerem je epizodno nastopil Jackson, medtem ko je neki tip najavljal doku, v katerega bo zbasal 7 ur »izvirnega« materiala, posnetega v Jacksonovem Neverlandu. Je Chapa kaj slabši od vseh tistih, ki po novem vse snemajo v 3D formatu? Sejem je kar pokal od 3D filmov. Celo reklame, ki jih v kinu vrtijo pred filmi, po novem snemajo v 3D formatu, da bi ja šli s trendom. In heh, 3D očala so vse bolj seksi, vse manj okorna, vse bolj stilizirana, vse bolj personalizirana. Je Chapa kaj slabši od vseh tistih, ki se zdaj - po uspehu Somraka in TV serije True Blood - množično šlepajo na vampirsko vročico, novi pop fenomen, ali pa od vseh onih, ki se zdaj - po filmu Paranormal Activity, ki je stal le 15.000 dolarjev in postal 100-milijonski hit - množično šlepajo na paranormalne filme? Je res kaj slabši od tistih, ki so film Walking Distance prenaslovili v Experimental Activity, ker v njem igra Katie Featherston, ki igra v filmu Paranormal Activity?
In seveda, je Damian Chapa kaj hujši krošnjar od vse tistih, ki nas zasuvajo z rimejki filmov? A da ne bo kakega nesporazuma: ta virus je postal pandemičen. Rimejke zdaj snemajo povsod: Rusi snemajo rimejk nekega hongkonškega filma, Japonci pa so posneli rimejk h'woodskega filma Stranpoti. Dogaja se v Ameriki, le da v drugi vinorodni dolini. Toda ameriško desnico bo zgrozilo, ko bo ugotovila, da Hollywood pripravlja rimejke množice skandinavskih filmov - danskih, švedskih, norveških in islandskih. Od Vampirske ljubezni do Okužene krvi, od Dekleta s tetoviranim zmajem do Bratov, od filma Reykjavik-Rotterdam do filma Odpri srce. In tako dalje. Ne pozabite: desnica ima Hollywood za leglo liberalizma, Obamo ima za socialista, za socialistične pa razglaša tudi skandinavske dežele. Specifično: v skandinavskih deželah vidi vse tisto, kar naj Amerika ne bi bila. Toda zdaj bo Hollywood očitno izvršil največjo socialistično indoktrinacijo Amerike v zgodovini - z rimejki socialističnih filmov. A po drugi strani, Damian Chapa lahko reče, da je posnel edini film o Romanu Polanskem. In ko jih bodo posneli trumo, kar je neizogibno, bo lahko vedno rekel, da je posnel prvega.