Dobrodošli v deželi zombijev

Zombikalipsa.

»Hvala bogu za južnjake,« dahne Tallahassee (Woody Harrelson), stoični, flegmatični, neustrašni kavboj, ko v hummerju na ameriškem jugu najde grmado orožja. Ameriški južnjaki so pač nori na orožje, zasmehovani šampioni II. ustavnega amandmaja, ki jim daje pravico do orožja, kar je v tem primeru dobro: če se hočeš znebiti zombija, potrebuješ orožje. V Ameriki ljudi skoraj ni več - požrli so jih zombiji. Virus, ki ga je ničelni pacient pobral v okuženem hamburgerju, je namreč Združene države Amerike pandemično prelevil v Združene države zombijev. Od norih krav do norih zombijev je le korak. Večino imajo tako po novem zombiji. Ali bolje rečeno: ameriška politična večina se je zombificirala. In če hočeš preživeti, se moraš držati strogih pravil, kot stalno opozarja Columbus (Jesse Eisenberg), nerodni, zmedeni, nervozni, blebetavi, feminilni devičnik s prebavnimi motnjami, sirota v deželi zombijev, puristični oznanjevalec enciklopedije preživetja v zombijskih filmih, ki bi se dobro podal Brooksovi kultni knjigi The Zombie Survival Guide. Recimo: ne bodi debel - najprej požrejo debeluhe. Dalje, ni dovolj, da si hiter, ampak moraš biti tudi oborožen - in zombija ustreli dvakrat, za vsak primer. Dalje, ne hodi na stranišče - takoj te zavohajo. Sploh pa, če te dobijo s spuščenimi hlačami, res nimaš šans. Dalje, potuj s čim manj prtljage, toda ne pozabi - orožje je lahko tudi klavir. Dalje, ne junači se - junaki padejo prvi. Dalje, pripni si pas - to bo divja vožnja. Dalje, vedno preveri zadnji sedež avta - zombiji vedo, kam zbežijo ljudje. In končno, zelo pomaga, če si po naravi fobičen, paranoiden in asocialen, če si se torej ljudi izogibal, kot da so zombiji, še preden so postali zombiji. Pravila za preživetje so filmska pravila. Ergo: če hočeš preživeti, moraš gledati filme. Če jih ne znaš citirati, si mrtev. Columbus bi lahko o tem pisal knjige: ko je k sebi spustil prvo punco, ga je hotela požreti. Ne, ni se tako obvladovala kot vampir v Somraku. In ne, Columbus ni napisal knjige She's Just Not That Into You. Tallahassee in Columbus se kakopak spajdašita, kar pomeni, da postaneta opozicija, disidenta - neke sorte manjšinska koalicija. Konec sveta je lepa priložnost za prvi poljub, če nisi vampir, se razume. Morda bi postala Adam in Eva nove Amerike, če v njuno koalicijo ne bi vskočili subgotski sestri, Wichita (Emma Stone) in Little Rock (Abigail Breslin), ki dišita po Somraku (preden ne zadišita po odcepu Hanne Montane), tako da krenejo na burleskni, obešenjaški, hibridni, postapokaliptični road trip, hrepenijo po preprostih časih, ko ljudje še niso bili psihopati, si ogledujejo, kako bi izgledala Amerika, če bi oblast prevzela absolutna večina, in en passant ugotovijo, da Bill fucking Murray še ni zombi - Eddie Van Halen pač. Zadnja leta smo doživeli pravo invazijo zombijskih filmov, še več, zombiji so postali pošast št. 1, zato ne čudi, da so zombijski filmi dobili tudi kopico parodij - in film Dobrodošli v deželi zombijev je ena izmed boljših, le za zarezo slabša od Wrightove Noči neumnih mrtvecev. A po drugi strani, zombijski filmi že sami po sebi izgledajo kot samoparodije. Je kaj bolj smešnega in komičnega od zombijev? Je kaj bolj smešnega in komičnega od njihovega počasnega korakanja? Je kaj bolj smešnega in komičnega od njihove sle po konzumiranju? Vsakič, ko stopite v nakupovalni center, padete v parodijo zombijev. Vampirja izda ogledalo - v ogledalu se ga namreč ne vidi. No, zombi ima hujši problem, to pa zato, ker se ga v ogledalu vidi - če bi se namreč zagledal v ogledalu, bi prasnil v krčevit smeh. Še v toliko hujšega, če bi ob tem rohnel metalični štikel »For Whom the Bell Tolls«.