Jelenček Niko

Na juriš, volkovi!

Jelenček Niko je produkt evropskega združenega dela - pakirali so ga različni animacijski studii in različne države (Finska, Danska, Nemčija, Irska), tako da diši po božičnem pudingu. Za začetek, bolj patetičnega lika, kot je Niko, si ne morete predstavljati: jelenček, ki hoče poleteti! Že ljudje, ki hočejo poleteti, se nam zdijo slab izgovor za film, kaj šele jelenčki, ki hočejo poleteti. Najdete jih le še med igračami, ki jim je rok trajanja že zdavnaj potekel, recimo v trgovinah, v katerih je vse po en evro. Toda Niko je motiviran: rad bi poletel, da bi se prikupil očetu, ki je del Božičkovih zračnih sil. Problem je le v tem, da očeta ni še nikoli videl - nič, mama, očitno obsedena s kulturo slave, je skočila v posteljo s prvim zvezdnikom, ki je bil na voljo, magari z Božičkovim šoferjem, ki pa se ni potem ozrl niti toliko, da bi si zapomnil njen obraz. Niko ni po mami, zato ne skoči v posteljo z veverico, svojo najboljšo prijateljico (in učiteljico), ampak raje skoči na Severni tečaj, kamor skočijo tudi volkovi, ki hočejo požreti Božička. Kar je kakopak nesprejemljivo: če ni več Božička, potem ni več potrebe po letečih jelenčkih. Otroci bodo tako navijali za jelenčka - njihovi starši pa za volkove.