Maxine Hong Kingston: Bojevnica

Duhovi prednikov in ostali

Proza, z nekaj žanrske dobrohotnosti kar roman, nosi podnaslov Spomini na deklištvo med duhovi, govori pa o ženski iniciaciji, predvsem o punci, pripovedovalki, ki se postopno otresa rigidne vzgoje, tradicionalnega patriarhalnega bontona in utesnjujočih življenjskih pravil, ki so preživela pet tisočletij in so zdaj, v novi domovini, na zahodni ameriški obali, relikt in ovira. Gre za različna poglavja iz življenja emigrantske kitajske družine, katere člani drug za drugim, s podporo sorodnikov, bežijo iz komunistične Kitajske in čez Hongkong prihajajo v svobodno deželo tisočerih možnosti, ali kako že, in potem, getoizirani, obnavljajo prejšnja prepričanja in verovanja. Pripovedovalka je amerikanizirana in študirana potomka teh priseljencev, ki živi v dveh svetovih oziroma točno v točki njunega trka. Na eni strani je svet duhov in vraž, vraževerja in urokov, in tega kar mrgoli, do te mere, da bi lahko govorili o pokitajčeni varianti magičnega realizma, opisuje ljudi, ki vidijo duhove tujcev in prednikov, ves čas in povsod.

Na drugi strani je ikonografija, ki jo poznamo iz kungfu filmov, maščevalke, ki letijo po zraku, svetlobni meči, s katerimi se ubranijo več nasprotnikov hkrati, ženska bojevnica, ki z urezanim seznamom krivcev na hrbtu maščuje svojo vas in družino, pokolje sovražne generale, usmrti okrutnega vladarja, takšne stvari, s pomočjo sidhijev in moči, ki segajo pravzaprav v čarovniško, okultno vejo taoizma. Na drugi strani strogo konfucijanstvo, hierarhija med družinskimi člani, čaščenje prednikov, ki nam potem pomagajo v življenju, zblaznele tete, ki pridejo na obisk k svojemu možu, vendar je ta medtem vdrugo poročen, in so potem stok in jok in škripanje z zobmi. Hongova dobro meša; nedoumljivost Vzhoda, vseprisotne duhove, med katere sodijo tudi vsi belci, saj vedno nosijo še nekaj več kot samo svoje telo, ob vsem tem pa hkrati čudna učinkovitost in varnost Zahoda, brez komunističnih likvidacij zaradi kulaštva, brez kamenjanja vdov ali noric, brez ugonabljanja deklic ob rojstvu, ki so itak ena sama nadloga, brez povezovanja nog. Kar naenkrat imamo možnost pokukati v kitajsko četrt, med ljudi, ki živijo in spijo v pralnici, večinoma itak samo delajo, predvsem pa jih imajo za čudakarje in relikte že njihovi bilingvalni otroci, kaj šele izključno ameriško govoreči vnuki. Hongova usodo svoje družine popisuje z različnimi pripovednimi strategijami, njeno močno orodje ob dokumentarizmu je uporaba močnih metafor, materino prerezanje vezice pod jezikom zaradi jezikovne gibčnosti, pisava, ki je bila prej vrezana v kožo na hrbtu, postane pisava po papirju, pisava v knjigi. Zdi se, da je to pisanje, ki hoče biti orodje in orožje, ki hoče emancipirati, in v tem do te mere uspeva, da popolnoma upraviči svoj heroični naslov.