Anton Komat: Umetnost preživetja

+ + + + +

Če je bila knjiga »Simbiotski človek« predvsem trdo pisani miselni izziv, je »Umetnost preživetja« zbirka kratkih tekstov - ki so izhajali v »Jani« - eko literatura v formi duhovite pratike.

Avtor, ki je bil nekoč označen kar za ekoterorista, je presenetljivo prav naklonjen bralcu. V Komatovih pisanjih resda apriori uživajo zagovorniki naravnega sobivanja, toda v zadnji knjigi se obrača na slehernika, ki v modernem bivanju sploh ne vidi problemov. To pa ne počne v jezi nad nevedneži in ignoranti, niti jih ne preobrača z božjimi zapovedmi eko religije, temveč jih vodi prek paradoksov in obratov, ki potem sami bralca napeljejo na spremembo perspektive. Denimo običajni odnos do plevela je v postopku izganjanja hudiča. Toda, ko da plevelom imena, prikaže njihove rastlinske značilnosti in funkcije, ki jih imajo v naravi, se jih človek razveseli kot božjega daru. Podobno z volkom, netopirjem, krastačo, strigalico, bakterijami ..., po drugi strani pa samoumevni prijatelji, kot so kemična čistila, aditivi in pesticidi, končajo kot sovražniki bivanja.

Moč Komatovega dela je široko poznavanje botanike, zgodovine, tradicionalnega bivanja, svetovnih zgledov, najrazličnejših medicinskih in kemičnih raziskav, ki jih vtke v kramljanja o vsakdanjih zadevah, kot so pomivanja stanovanj, negovanje trate, boj s holesterolom, srkanja antioksidantov, bivanje v aseptično urejenih soseskah, preganjanje tobaka, sekanje dreves, kožni rak, pitje vode, ali pa pogovor z avtomatom v hipermarketu.

Skratka, svojo filozofijo bivanja ne vsiljuje, je ne postavlja kot dogmatsko religijo, ampak jo gradi na zgledih razumskih in čustvenih premislekov, ki izhajajo iz veselja do življenja.

A najmočnejša dimenzija knjige je poanta, da eko bivanje ni način življenja, ki je omejen le na tiste iz bukoličnih hiš z vrtovi, ampak sega tudi do stanovalcev najvišjega nebotičnika.