Meje razuma

za +

Interpretacija sanj.

Meje razuma, ki jih je posnel Jim Jarmusch, newyorški minimalist/transcendentalist/aforist/ironist/noirist, so film o enigmatičnem, elegantnem ameriškem poklicnem morilcu (Isaach De Bankolé), ki v Španiji čaka na tajna navodila - in ki si za čakanje vzame čas. Ki hodi - in ki si za hojo vzame čas. Ki meditira - in ki si za meditacijo vzame čas. Ki leži v postelji - in ki si za ležanje vzame čas. Ki gleda - in ki si za gledanje vzame čas. Ki prakticira tai chi - in ki si za to vzame čas. Ki pije espresso - in ki si za pitje vzame čas. Običajno spije dva espressa. Nič ga ne more zmotiti. Za vsak trenutek si želi, da bi trajal večnost. Zato ne spi. Bolj romantičnega in bolj nostalgičnega nihilista zlepa ne boste našli. Solist, alias »Lone Man«, je statičen, lakoničen, inerten, antisocialen. In za to si vzame čas. Ali bolje rečeno: pri tem vztraja. Ne pusti, da bi kaj motilo, ustavljalo ali pa preprečevalo njegov individualizem. Do svoje svobode je skrajno pristranski. Ne pusti, da bi mu kdo jemal pravico do statičnosti, inertnosti, lakoničnosti in antisocialnosti, do preciznega metafizičnega brezdelja. Ko v španskem turističnem mestu čaka na navodila, izgleda kot špansko turistično mesto brez turistov - nima razlogov, da bi veliko govoril, akoravno en passant sreča Billa Murraya, Tildo Swinton, Gaela Garcio Bernala in Johna Hurta, ali pa da bi akcijo zgostil do vrtoglavice, kar hitmani običajno storijo v logorejskem h'wo-odskem popkornu. Ko je v turističnih mestih konec turistične sezone, pač adrenalin strmo pade: poklicni morilec se tu počuti kot doma. Kdor ne zna živeti s tišino, ne more biti poklicni morilec. Vprašanje je le: koliko ljudi je moral pobiti, da je zanosil s to ledeno kozmično tišino? In koliko ljudi je moral pobiti, da je izoblikoval svoj slog, svojo atmosfersko, eliptično, instalacijsko senzibilnost, svojo manieristično, tihožitno, osamljeno individualnost? V resnici izgleda kot Jim Jarmusch, ki sodobni blockbusterski, ringelšpilski, adrenalinski, interaktivni kinematografiji kljubuje s svojim unikatnim slogom. In veliko ljudi bo moral pobiti, da bo lahko svojo svobodo ohranil. »Najboljši filmi so kot sanje, za katere nisi nikoli prepričan, da si jih res imel,« pravi Tilda Swinton. In Meje razuma so taka interpretacija filmskih sanj.