Ljubezen se zgodi

Limonada.

Burke (Aaron Eckhart) je dobil limono: ženo je izgubil v prometni nesreči, ki ga je spremenila v razvalino. Na voljo je imel dve možnosti: da ostane kisel ali pa da limono spremeni v limonado. Burke je limono raje spremenil v limonado, ali bolje rečeno - svojo tragedijo je popisal v inspirativnem bestsellerju in se prelevil v motivacijskega guruja, ki druge razvaline na hotelskih seminarjih uči, da je treba na stvari pogledati z druge strani in da je treba nasmeh prakticirati toliko časa, dokler ne pride naravno. Tako kot, recimo, floristka Eloise (Jennifer Aniston), ki upa, da obstaja vsaj en moški zanjo - en moški, ki ne blefira. Problem je le v tem, da se v filmu Ljubezen se zgodi nič ne zgodi naravno. Za začetek, danes očitno ni več mogoče posneti filma, v katerem si kdo ne bi zaželel, da v primeru, če se mu kaj zgodi, v svobodo spustijo njegovo najljubšo žival - tokrat papagaja po imenu Rocky. In dalje, danes očitno ni več mogoče posneti filma brez fatalne prometne nesreče. Saj veste, brez prometne nesreče, ki spremeni tok zgodovine in ki junaka - ali pa junakinjo - napihne z epskim občutkom krivde, žalovanjem in iskanjem odrešitve. To je najbolj enostavno. Bližnjica. Ni se ti treba truditi z ekspozicijo ali pa z razvijanjem likov: dovolj je, da rečeš, da se je zgodila prometna nesreča s smrtnim izidom - in vsi vemo, kaj moramo čutiti in kaj misliti. Rečeš prometna nesreča - in vsi se emocionalno pavlovsko sinhroniziramo. Kot da o emocijah obstaja konsenz. In kot da o tem ne obstaja tudi ločeno mnenje. Recimo: prometna nesreča v filmih ni znak tragičnega občutenja sveta, ampak znak velike lenobe. Znak, da se temu, ki je napisal in režiral film, ne ljubi misliti. Znak, da nas ta, ki je ustvaril film, podcenjuje. Simptom družbe, ki potrebuje hitre fikse, hitre rešitve, hitre odrešitve, hitre pain killerje. Razlog več, da so filmske prometne nesreče epidemične. Najdete jih tako v romantičnih komedijah kot romancah in melodramah. No, film Ljubezen se zgodi, ki maha z »ganljivim« občutenjem tragedije in »tragičnim« občutenjem sveta, skuša biti vse troje hkrati, romantična komedija, romanca in melodrama, pri čemer v to kombinacijo zapakira tudi overdose emocionalnega izsiljevanja, povezanega z junakom, ki išče spravo s preteklostjo, bližnjimi in mrtvimi. Floristka, ki jo sreča, je le sredstvo za hitro doseganje sprave, le tableta za boljše počutje, le hitri fiks. Ženska je bližnjica do komičnega občutenja sveta - tako kot je prometna nesreča bližnjica do tragičnega občutenja sveta. Vidite, ženska je ravno obratno od prometne nesreče.