Mare Cestnik: Motnje v raju: potopisne pripovedi

Iz sveta proti domu

V raju brez motenj, kolikor ni že vsak popotnik, kaj šele turist!, motnja sam na sebi, se začnejo Cestnikove prigode; na Tihomorskih otokih, kjer brhke punce poplesujejo in se spogledujejo s popotnikom. Ta tudi sicer ni, tako pisec, nič drugega kot zbiralec nasmehov, in te tisti, ki nimajo preveč polne riti, bistveno rajši in bolj dobrohotno trosijo naokrog. Cestnik začne z antipodi, s kar najbolj oddaljenimi veseljaki, in se potem počasi približuje domu, njegova pot je vračanje na Itako, na kmetijo nekje v primorskih hribih, tako postopno zateguje svojo mrežo. Vmesne postaje so Laos, Kampučija, Tajska, Bali (smo kar malo presenečeni), Severna Amerika, New York in naravni parki, zadnja pot je iz Grčije čez Balkan z vlakom. Cestniku se pozna, da je z vsem bitjem in žitjem pisatelj, njegovi potopisi so pogosto pravi mali eseji, ki se zdaj osrediščijo okoli portreta, okrog zgodbe o kom, ki ga je srečal na poti in ga je čisto očaral, še najbolj njegov modri prijatelj na Šrilanki, kamor je po cunamiju odnesel doma nabrano humanitarno pomoč, pa tudi drugi; drugič so to nesorazmernosti v svetu, in kadar jih povzročajo politični sistemi, zna Cestnik povedati kakšno prav gorjupo.

Njegova drža je nepopustljiva, neoprimitivna in anarhoidna, pri tem je včasih čisto preveč polemičen, tako proti množičnemu turizmu kot splošnemu stanju stvari - jasno, če je človek v raju, potem razen za družico ni prostora za tiste, ki bi radi po svoje imenovali in použivali stvari, raj je ekskluzivna neokrnjena lokacija plus kača. Ogorčena drža se okrepi na poti čez ex Jugo, tam vplete več zgodovine in svojih, včasih skoraj stereotipnih prepričanj o stanju stvari, in namesto občutljivega popotnika in esteta, kakor se nam kaže v bolj umirjenih delih sveta, nekoga, ki ga očarajo pešačenje kar tako, jutranja rosa in ptičje petje, ladijski promet in živahno življenje ob rekah, sončni zahodi in spokojen življenjski ritem, beremo pritoževanje neprespane tečnobe. Sicer je Cestnik odprt in radoveden, pozoren opazovalec, ki se krajinarsko navdušuje in izčrpava v opisih, svet intenzivnih vonjev in barv popisuje v dovolj artikuliranih pasažah, njegov potopisni pristop je poudarjeno literaren, po besedišču, skladnji in glede same naperjenosti. V krajih, v katerih biva, pogosto tudi piše, to so zapiski z zdomskega dela. Drugače od večine domačih pohajalcev si vzame več časa za pasivnost in ležerno prebivanje v tujih krajih, kar poglobi uvid. Izstopa pristno in necenzurirano zanimanje za eksote, oblečene v cunjice, ki ležejo v stisnjeno pest, in pozitivce nasploh; seveda, kako sicer, kaže odpor do razkričanih destinacij in lokalnih turističnih znamenitosti. Izdaja je luksuzna, s številnimi uspelimi avtorjevimi fotografijami, ki včasih z enim zamahom povejo več kot tisoč besed.