Vlada Urošević: Divja liga

+ + + +

Balkanska zlata mrzlica

Okolje, v katero postavlja Urošević - sicer profesor, kar se pozna - svojo arheološko kriminalko z ezoteričnim zapletom, je napol makedonska prestolnica in njen francoski metropolski brat, napol pa tisti gorati, robati in fascinantni Balkan, ki ga je opisoval Karl May v seriji dogodivščin iz dežele Škipetarjev. To je ista hribovita vukojebina, ki jo tako poetično slika Mančevski v svojem filmu Pred dežjem, to je prehod v Orient, križišče kultur in ver in imperijev. Kjer časi bivajo drug nad drugim kot plasti bureka, kjer granata odkrije mitrej, ki to ni, kjer se potikajo skrivnostne druščine in karavane modrih, kjer se ezoterični simboli in znamenja skrivnih združb, če smo le dovolj paranoični, pojavljajo skoraj neopazno, vendar povsod, v vsakdanjem življenju, na vsakem koraku.

Divja liga se dovolj dobro, torej predvsem distancirano in ponekod duhovito poigrava s tistim danes jako uspešnim in visokonakladnim žanrom, ki zmeša reinterpretacijo zgodovine, vplete vplive čim bolj oddaljenih ezoteričnih in okultnih združb v glavni, vidni in priznani - pa zato nič manj pregledni - tok zgodovine, vse skupaj pa začini s kriminalnim zapletom. No, ta je tokrat rahlo osmešen, namesto elektronsko podprtih profesionalcev z dušilci, odrezanimi dvocevkami ali klavnimi napravami za živino imamo lokalne zaljubljence v zlato in nabiralce zakladov, za izkopanine se izkaže, da so (policijski!) ponaredki, namesto divje horde se okoli potikajo in smukljajo drobni prevaranti, švercarji in kriminalni neposredni izvajalci, kriminalni lumpenproletariat tako rekoč. Glavna akcija je spuščanje in luknjanje avtomobilskih gum, čeprav včasih cvileče spelje tudi kakšen terenec z zatemnjenimi šipami, kje pa ne. Uroševićev pisateljski postopek je napihovalski; gradi na zaroti, ki kani postaviti Makedonijo nič manj kot v središče velikih religij in okultnih znanj, na sam izvir živahnega duhovnega vrenja, pri tem nabira od vsepovsod, potem pa ta prenapihnjeni balonček mehko spusti in ozemlji. To je kljub vsemu obrobje in slepič, v nekaterih stvareh malo za časom, ljudje si še vedno dajo beso, preden sklenejo kupčijo, in je potem ta zapečatena s krvjo te in krvjo naslednjih generacij. Se pa ta mešanica pozna tudi v samem jeziku, ki je enkrat baročno manierističen v svojem muzealskem delu, kadar gre za sezname in katalogiziranje ostalin, drugič kriminalno stvaren, najmočnejši pa tam, kjer je na delu premeščanje in literarizacija, tudi nekakšna zaumna, irealna metaforizacija, ki včasih malo cikne recimo na Milorada Pavića in dovolj uspešno poglablja fantastično in skrivnostno atmosfero te pisave, jo izmika in suklja proti iracionalnemu.