Branko Gradišnik: Sreča

+ + + + +

Dvakrat bizarni pristop: knjiga, ki jo lahko berete leto pred izidom, in pisatelj, ki vodi rubriko zaupnih besed.

V knjižni obliki so izšli svetovalni pogovori, ki jih ima v reviji Elle in na svojem blogu Branko Gradišnik, pisatelj, prevajalec in publicist. Ker v tem žanru običajno nastopajo poklicni terapevti, velja zastaviti vprašanje: kaj ga sploh legitimira za to početje?

Ob smiselnem poznavanju psihoterapevtske literature, sta tu njegova osebna izkušnja dna in pa izjemna empatija. Da si človek iz dneva v dan dopisuje z ljudmi, ki so padli v življenjsko stisko, je redka človekoljubna gesta, ki Gradišnika pelje v misijonarstvo.

Sama knjiga ne spada med tiste bralne uspešnice, ki jih množice kar požirajo. Delo o travmah je pač tudi za bralca naporno. Ob zgodbah življenj se ne more zabavati, knjiga namreč vodi v refleksijo bodisi o usodah posameznikov, lahko pa tudi napelje na premislek o samem sebi. Čeravno je tudi takih del kar nekaj, je avtorjev vpis edinstven. V dopisovanjih s sogovornicami in sogovorniki mu uspeva najti točko optimizma, ki popolni dizaster prikaže kot zmago, če ne v drugem, vsaj v hotenju soočiti se s tegobami. Ob opisih strukture odnosov, v katere so nesrečni zabredli, pisec nakaže na drobne rešitve, ki pa se skrivajo v ljudeh samih. Ne gre kriviti staršev ali ljubimcev, odgovor je v nas. Ali kot bi rekel italijanski filozof Galimberti: človek mora odkriti samega sebe, se torej veseliti in izživeti sposobnosti, ki jih ima, katerekoli so že to.

Dopisovalci resda delujejo kot izjeme, ki so padle v občutja nesmiselnosti bivanja, večji del zavoljo roditeljev in bližnjih, toda nekaj pisem nakazuje nov preobrat: tudi šefi in službe, ki jih opravljajo, postajajo razlog človeških kolapsov. Skratka teme, ki nakazujejo na razmah novih psihosocialnih patologij.