Dr. Alenka Švab, sociologinja

Vlada je v parlamentarno proceduro poslala novi družinski zakonik. Čeprav ta obsega kar okoli 300 členov in prinaša številne novosti, od prepovedi nasilja nad otroki do prenosa nekaterih pristojnosti s centrov za socialno delo na sodišča, se je razprava v javnosti osredotočila zgolj na dve točki: na redefinicijo družine in družinske pravice, ki jih prinaša istospolnim. O teh spremembah in tudi o tem, kaj je pravzaprav značilno za sodobne družine, smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Alenko Švab, ki predava na koprski Fakulteti za humanistične študije in ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Med drugim se ukvarja s študijami spolov, sociologijo družin in zasebnosti, družinsko politiko, vsakdanjim življenjem ter gejevskimi in lezbičnimi študijami. Morda ni nepomembno izpostaviti, da ima moža in dve hčerki, a kot sama pravi, je njena družina “tradicionalna” zgolj po videzu in nikakor ne tudi po svoji vsebini.

Prazniki, ki so pred nami, veljajo za družinske. To je verjetno dobra iztočnica za pogovor o družini.

Božič je nedvomno kontekst, v katerem je treba razmisliti o tem, kaj je družina. To je namreč čas, v katerem še bolj izstopa t. i. ideologija tradicionalne družine. V tem času pride še bolj do izraza tudi problematično razlikovanje, ki ga promovira ta ideologija. Ločuje namreč med tistimi, ki so v skladu s to ideološko podobo, in tistimi drugimi, ki so »zunaj« nje, ker so revni, osamljeni, zapuščeni, brez družine ali živijo v »drugačnih« družinah. Gre za mehanizem, ki različne socialne razlike na videz gladi, v resnici pa jih tudi reproducira. Božič slavi občutke bližine, solidarnosti, pomoči, a krepi tudi občutke izključenosti, osamljenosti, nelagodja. Glede same družine pa je tako - vsak ima svoje predstave o tem, kaj družina je, v resnici pa jo je zaradi raznolikosti težko opredeliti.

Zdi se, da smo si nekoč pod tem pojmom predstavljali očeta, mamo in otroke, v širšem pomenu pa tudi babice in dedke, tete in strice ...

V resnici nikoli ni obstajala t. i. tradicionalna družina. Ta podoba, ki jo pogosto uporabljajo mediji, pa tudi politiki, je seveda ideološki konstrukt. Družina, kot jo razumemo danes, je modernega datuma. Nastala je skozi procese konstituiranja modernosti oziroma s pojavom moderne meščanske družine in torej ni neka tradicionalna oblika družine, ki bi obstajala od vekomaj. V predmodernem času niso poznali moderne zasebnosti in obstajali so drugi družinski tipi. Kmečka in aristokratska družina, denimo.

Zakaj smo potem tako pogosto priča pozivom, da je treba ohraniti tradicionalno družino in njene vrednote?

Za ideološki diskurz o tradicionalni družini je značilno, da se ozira v preteklost, naslanja se na mitske podobe družine ter idealizira neko preteklo družinsko življenje, ki naj bi bilo idealno, boljše, kot je danes. Zgodovinska resnica pa je seveda daleč od tega. Poglejmo na primer, kakšen je bil odnos do otrok v predmodernem času. Francoski zgodovinar Philippe Aries je pokazal, da se je pozornost do otrok, skrb za otroke oziroma mentaliteta, da so otroci vrednota, ustvarila šele z modernostjo. Najprej je bila omejena na premožnejše sloje ter zgolj na dečke. V slovenskem prostoru imamo študijo Alenke Puhar z naslovom Prvotno besedilo življenja, ki je ena redkih knjig, ki sem jih le stežka prebrala do konca, ker opisuje, v kako težkih razmerah so v preteklosti živeli otroci. Ne njihovi starši ne družba niso poznali skrbi za otroke, vrednote, da je treba skrbeti za njihovo blaginjo, jih izobraževati ipd. Življenje v preteklosti torej ni bilo boljše in zlasti otroci so bili v bistveno slabšem položaju kot danes. T. i. idealna tradicionalna družina je torej le mit.

Verjetno imajo zagovorniki tradicionalne družine v mislih družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci.

Temu običajno pravijo kar osnovna celica družbe. Zanimivo je, da v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja - v t. i. zlati dobi nuklearne družine, ko se je ta podoba družine zdela najbolj prepričljiva, tudi sociologija družine ni bila imuna na tovrstno ideologijo. Znameniti ameriški sociolog, funkcionalist Talcott Parsons, je v tem času postavil teorijo, po kateri naj bi bila za moderno družbo najbolj funkcionalna prav nuklearna družina, ki jo sestavljajo poročena oče in mati z otroki, pri čemer je oče zaposlen, mati pa gospodinja. Seveda gre za zelo patriarhalno podobo družine. Parsons je prihodnost namenil prav tej družinski obliki zaradi njene izolacije od preostale sorodniške mreže in mobilnosti. A v napovedovanju prihodnosti moderne družine se ne bi mogel bolj zmotiti. Razvoj je prinesel izredno raznolike tipe družin in družinskih aranžmajev. V zahodnem svetu naj bi bilo po nekaterih ocenah tega, nuklearnega modela družine manj kot dvajset odstotkov. Sicer pa v sociologiji družine danes težimo k temu, da je družina nekaj, kar ljudje sami definirajo kot družino. Kot so pokazale raziskave, so namreč pri družini bistveno bolj pomembni odnosi, kot pa kakšna je družina po obliki.

Omenili ste, da so predstave o družini pogosto ideološke. Zakaj je družina tako pogosto tarča ideoloških, političnih bojev?

Družina je pogosto predmet ideoloških bojev, najpogosteje med konservativnim in liberalnim razumevanjem družine. Še posebej takrat, ko se pojavijo družbene spremembe. Če si sposodim besede sociologinje Diane Gittins, družina kot ideološki konstrukt omogoča uveljavljanje družbenega nadzora skozi različne institucije, zakonodajo ... Služi torej določenim političnim interesom. Zato še zdaleč ni vseeno, kako jo definiramo oziroma kdo jo definira. Ali definiramo kot edino legitimno, sprejemljivo in moralno zgolj določeno družinsko obliko ali pa kot izhodišče vzamemo raznolikost družinskih oblik. Ali torej oblikujemo razlikovalno in izključujočo definicijo družine ali pa inkluzivno, torej vključujočo definicijo. Ideološki diskurz o tradicionalni družini najpogosteje uporabljajo t. i. varuhi morale, ki naj bi zagovarjali neke domnevno univerzalne vrednote, ki pa to seveda niso. Gre za točno določene, ozke - konservativne, katoliške vrednote, ki se promovirajo kot edine sprejemljive.

Kako raznolike so pravzaprav današnje družine?

Za današnje družine je značilna velika raznolikost. Ta je posledica družbenih sprememb zadnjih nekaj desetletij, čeprav se moramo zavedati, da je raznolikost v družinskem življenju v zgodovini stalnica. Sodobne družinske spremembe so hkrati posledica in generator širših družbenih sprememb sodobnih poznomodernih družb. Tako kot postajajo kompleksne sodobne zahodne družbe, postaja kompleksna in raznolika tudi družinska institucija. Trendi, ki jih beležimo na področju družinskega življenja, so upad deleža nuklearnih družin ter večanje deleža drugih družinskih oblik, kot so reorganizirane, enostarševske, adoptivne, rejniške, istospolne in tudi druge družine. Te spremembe so posledica trendov na področju poročnosti, rodnosti ... Upada tudi družbeni pomen zakonske zveze. Ljudje se poročajo manj, vse več parov živi skupaj neporočenih. Vedno več otrok - pri nas že več kot polovica - se rodi izven zakonske zveze. Ljudje se odločajo za manj otrok in jih imajo pozneje. Narašča tudi število razvez, posledično je več enostarševskih družin in iz teh pogosto nastajajo reorganizirane družine, saj si razvezani pogosto ustvarijo družino z novim partnerjem. Prav tako se za družino vse pogosteje odločajo istospolni pari.

Vse te raznolike družine so verjetno preoblikovale tudi vlogo staršev.

Starševstvo se danes spreminja v več pogledih. Vsi ti družinski trendi, ki sem jih omenila, ustvarjajo situacije, ko vlogo starša vedno pogosteje igrajo osebe, ki niso otrokovi biološki starši. Starševstvo torej nikakor ni več samo biološka vloga, ampak tudi socialna. Razlogi za to so različni, med drugim pa so posledica reorganiziranja družin, posvojitev otrok in uporabe umetne reproduktivne tehnologije. Obrat se je dogodil tudi v binarnem razumevanju starševstva - torej v razumevanju, da sta starša otroka lahko le dve odrasli osebi, najpogosteje razumljena kot biološka mati in oče otroka. S pojavom istospolnih družin starševstvo prav tako ni več ekskluzivno definirano s heteroseksualnostjo. Kot posledica razvez se je ideja starševstva ločila tudi od ideje skupnega prebivališča. Tudi starša otroka nista nujno vedno v partnerskem razmerju.

Zakaj se zdi, kot da so družine, v katerih otroke vzgajajo tudi ali pa samo nebiološki starši, kljub temu skrite?

Izpostaviti je treba, da je socialnega starševstva bistveno več, kot se poskuša ustvariti vtis, na primer zdaj v javni razpravi okrog družinskega zakonika. Sicer pa ne smemo pozabiti, da socialno starševstvo ni nekaj novega in da obstaja že od nekdaj. Situacij, ko so skrb za otroke prevzeli ljudje, ki niso bili biološki starši, je bilo gotovo veliko, že denimo zato, ker je bila umrljivost žensk ob porodu visoka. Vprašanje je, ali so bili socialni starši tudi v preteklosti tako stigmatizirani, kot pričajo ideološki izrazi »kri ni voda« ali pa pravljične podobe hudobnih mačeh. Babica mojega moža, rojena leta 1914, je na primer odraščala pri svoji teti, ker z možem nista mogla imeti otrok, njena sestra pa jih je imela več. Svojo najmlajšo hči je torej dala svoji sestri iz neke vrste solidarnosti. In še primer iz današnjega časa. Hčerkina prijateljica, katere starša sta ločena, je ravno zadnjič ponosno naštevala, da ima enega očeta in dve mami. To se ji je zdelo povsem samoumevno. Tisti, ki delamo probleme iz tega, smo torej mi, odrasli.

Dr. Darja Zaviršek je v svoji raziskavi o socialnem starševstvu v Sloveniji poudarila, da je obsesijo s krvno družino pravzaprav utemeljila krščanska cerkev, ki so ji ustrezale majhne, ekonomsko ranljive družine, v katerih so imeli pravico do dedovanja le krvni in ne tudi zunajzakonski potomci. V primeru, ko zakonca nista imela otrok, je namreč njuno premoženje podedovala cerkev.

Glorificiranje bioloških vezi in krvne povezanosti je pri nas še vedno zelo močno prisotno in vsaj nekaterim je v interesu, da bi tako tudi ostalo. Zato ni presenetljivo, da ga različne skupine, tudi politične, pogosto uporabljajo za dosego svojih interesov. Socialnega starševstva se še vedno drži določena stigma. Kako močan je pritisk na socialne starše, priča tudi podatek, da mnogi, ki posvojijo otroke, to skrivajo pred njimi in drugimi, kot da bi šlo za nekaj slabega, manj vrednega. Sicer pa tudi starši, ki se odločijo za oploditev z biomedicinsko pomočjo, to pogosto skrivajo. Neka nizozemska raziskava je pokazala, da lezbični pari, ki se odločijo za takšne postopke, otroku bistveno prej razkrijejo njegov izvor kot heteroseksualni pari. Stigma je pri njih očitno večja.

Zdaj je v parlamentarni proceduri predlog novega družinskega zakonika, ki med drugim prinaša tudi novo definicijo družine. Družine po novem ne bi več sestavljali oče, mama in otroci, temveč otrok in ena ali več odraslih oseb, ki ga vzgajajo, ne glede na to, katerega spola so. S tem naj bi uredili pravna razmerja med nekaterimi starši in otroki, ki so si danes formalno tujci, čeprav so v resnici člani iste družine. Ali gredo spremembe v pravo smer?

Absolutno. Novi predlog prinaša vrsto pomembnih sprememb v razumevanju starševstva, partnerstva, zakonske zveze ter družin, in hkrati pomeni modernizacijo družinskega prava. Pomeni pomemben korak bližje k družbeni realnosti ter zagotavljanju pravic vsem posameznicam in posameznikom, ki živijo v različnih družinskih skupnostih. Ena najbolj bistvenih sprememb v predlogu zakonika pa je prav gotovo privzetje širše, inkluzivne definicije družine, ki v kar najširšem obsegu vključuje različne družinske oblike. Za izhodišče v definiranju družine vzame starševsko razmerje ter zagotavljanje koristi otroka, kar pomeni, da ne razlikuje med različnimi družinskimi skupnostmi in s tem ne diskriminira družinskih članov in članic, še posebej ne otrok, ki živijo v različnih družinskih skupnostih. Poudariti je treba, da so pri pripravi zakonika upoštevali najnovejše raziskave in sociološka mnenja. Zakonik tudi sledi definiciji družine, ki jo je leta 1994 ob mednarodnem letu družin pri OZN oblikovala skupina referenčnih sociologov družin pod vodstvom profesorja Wilfreda Dumona s katoliške univerze v Loevenu.

Kljub temu da sociološka stroka podpira zakonik, so se proti njemu odločno postavile stranke s politične desnice, cerkev in del civilne družbe. Trdijo, da naj bi redefinicija družine ogrožala tradicionalno družino.

Ideja o ogrožanju in krizi družine je še en značilen element ideološkega diskurza o tradicionalni družini. Pojavi se vsakič, ko prihaja do določenih družbenih sprememb, in to ni novost. Je pa daleč od resnice. Sodobna raznolikost družin zagotovo ni nekaj, kar bi moderno družino razjedalo ali celo ukinjalo. Ravno obratno. V sociologiji obstaja konsenz, da je prav raznolikost tista, ki družino ohranja kot eno temeljnih družbenih institucij, ki opravlja med drugim ali predvsem reproduktivno in socializacijsko funkcijo. Je kazalec, kako vitalna in prilagodljiva je ta socialna institucija. Je znak za to, da je družina v življenju posameznikov in posameznic še naprej ena najpomembnejših prioritet in vrednot, o čemer pričajo številne tuje in domače raziskave, vključno s slovenskim javnim mnenjem ter z raziskavami mladine. Če kaj, potem je danes v krizi ideologija tradicionalne družine, ki pristaja na hierarhično organizacijo družinskih oziroma spolnih vlog. Nikakor pa ni v krizi družina kot taka.

Če pozorno poslušamo nasprotnike, jih pravzaprav moti le to, da zakonik več pravic prinaša istospolnim in njihovim družinam. Zakonik namreč istospolnim omogoča zakonske zveze in tudi posvojitve otrok.

Pravice, ki jih prinaša družinski zakonik istospolnim, so seveda zelo pomembne. S predlagano definicijo družine in s tem, ko bi istospolni pari dobili iste zakonske in družinske pravice, kot jih imajo že zdaj heterospolni pari, se bomo končno pokazali kot država, ki spoštuje človekove pravice in ki ne diskriminira. Zavedati se moramo namreč, da veljavna slovenska družinska zakonodaja nekatere družinske skupnosti diskriminira in jih izključuje. Še več, zanjo sploh ne obstajajo. In sploh ne gre le za istospolne družine, temveč tudi za številne druge oblike družin. Država torej s sprejemanjem družinskega zakonika ljudem ne dela nikakršne usluge, ampak samo počne tisto, kar je bila dolžna urediti. To je zelo pomembno: dolg države je, da te stvari že enkrat uredi.

No, ampak ali vas preseneča, da največ kritik zdaj leti ravno na ta del zakonika?

Seveda ne. Če se opreš izključno na ta del zakonika, lahko ustvariš senzacionalistično zgodbo. Nasprotniki se gotovo zavedajo, da večina ljudi nima stika z istospolnimi družinami, in ker jih ne poznajo, imajo predsodke, nanje gledajo z določeno distanco. Sicer pa je ideološki govor proti istospolnim porokam in posvojitvam zelo problematičen, ne le zato, ker je ideološki, ampak tudi zato, ker so v njem pogosti elementi sovražnega govora. Če namreč kdo izjavi, da bodo gejevski pari, če bodo dobili pravico do posvojitve otroka, posiljevali fantke, ni to nič drugega kot sovražni govor, ki ga je treba ostro obsoditi.

Nekaj takšnega je izjavil poslanec SDS France Cukjati. To je v bistvu izjavil že leta 2001, ko so poslanci razpravljali o pravicah istospolnih.

To še zdaleč ni edina takšna izjava. V javni razpravi o družinskem zakoniku je bilo slišati grožnje, da se bodo, če istospolnim dovolimo posvojitve, širile spolno prenosljive bolezni in da bodo otroci dobili aids. Takšno širjenje neresnic je nedopustno. To ni nič drugega kot sovražni govor.

Kako razumete pojasnila nasprotnikov družinskega zakonika, da niso nestrpni, temveč da ni naravno, da bi otroke vzgajali istospolni?

Kot sem že izpostavila, ima govor nasprotnikov zakonika značilne elemente ideološkega diskurza. Poleg tega se sklicujejo na naravno in normalno družinsko življenje. Spomnim se izjave, da istospolnim posvojitvam nasprotujejo zato, ker je »narava življenje naredila drugačno«. Kar je naravno, naj bi bilo nespremenljivo, naj bi obstajalo od vekomaj. Uporabljajo tudi krizni žargon. Trdijo, da je družina v krizi ter da se vlada s to tematiko ukvarja v času gospodarske krize in visoke stopnje brezposelnosti. V uporabi je tudi nacionalistični diskurz z žargonom ogroženosti: ogrožen naj bi bil obstoj slovenskega naroda, ogrožena naj bi bila tradicionalna družina. Vse to ustvarja vtis, da zakonik uveljavlja interese ozke skupine ljudi, in v primeru družinskega zakonika naj bi bili to istospolno usmerjeni. S tem se nekako preusmerja pozornost na tiste vidike zakonika, za katere nasprotniki domnevajo, da bodo vzbudili največ nasprotovanja pri ljudeh. Pri tem pa je paradoksalno to, da skušajo nasprotniki zakonika uveljaviti svoje ozke interese tako, da jih prikazujejo kot obče, univerzalne, kot nekaj, kar je lastno celotni družbi. In ne smemo pozabiti, da je ta diskurz tudi izredno nasilen. Grozijo namreč, da bo potreben močan javni pritisk in da bo treba mobilizirati slovensko javnost.

Kako bi lahko propadel narod, če bi vsako leto kakšen istospolni par posvojil otroka?

Pri takšnih izjavah gre seveda za politično igro, pravzaprav za boj, kako uveljaviti določene vrednote. Kot sem že omenila, so te »univerzalne« vrednote v bistvu zelo partikularne, konservativne oziroma katoliške. Niso torej edine obstoječe in ni prav, da jih vsiljujejo kot takšne. Zanimivo je sicer, da poleg izjav o izumiranju naroda nismo slišali kaj dosti o nizki rodnosti. Verjetno zato, ker se pozablja, da vsi, ki se odločijo za otroke, tudi istospolne družine, prispevajo svoj delež k rodnosti.

Če so to ideološke neresnice, kakšni so potem dejanski podatki o istospolnih družinah? Ali raziskave kažejo, da so med otroki, ki odraščajo v hetero in istospolnih družinah, kakšne razlike?

Eno najodmevnejših raziskav na tem področju sta naredila ameriška sociologa Judith Stacey in Timothy J. Biblarz, ki sta pregledala 21 različnih študij o istospolnih družinah. Ugotovila sta, da večina raziskovalcev v svojih študijah poudarja, da otroci iz istospolnih družin niso ne v psihološkem, ne v vedenjskem, ne v seksualnem smislu nič drugačni kot otroci iz hetero družin. Kljub vsemu pa sta Staceyjeva in Biblarz ugotovila, da obstajajo nekatere razlike med otroci v hetero in homoseksualnih družinah, na katere pa raziskovalci niso posebno opozorili. In zanimivo je, da so bile to same »dobre« razlike. Tu se je zelo dobro pokazalo, da imajo tudi sami raziskovalci pogosto predsodke, saj pristajajo na to, da za standard samoumevno vzamejo heteroseksualno družino, potem pa želijo s svojimi raziskavami ugotoviti, ali so istospolne družine enake ali pa vsaj tako dobre kot heteroseksualne. S takšnim razmišljanjem samo reproduciramo idejo, da je heteroseksualno starševstvo najboljše in da je merilo za vse, kar se od tega razlikuje.

Kakšne so bile te »dobre« razlike med otroci?

Pri osebnostnem razvoju se otroci iz hetero in istospolnih družin v ničemer ne razlikujejo. Razlike glede vzpostavljanja družinskih razmerij, kakovosti odnosov ter komunikacije med starši in otroci pa so pri istospolnih družinah večinoma pozitivne. Kot je pokazala raziskava znane angleške sociologinje družin Susan Golombok, v lezbičnih družinah denimo otroci po razvezi lažje sprejmejo materino novo partnerko, kot pa otroci iz hetero zvez sprejmejo materinega novega partnerja. V tem primeru vidijo otroci iz istospolnih družin novega starša kot nekega dodatnega starša in ne kot grožnjo »obstoječim« staršem. Pozitivne razlike so ugotovili tudi pri pogledih na svet. Otroci v gejevskih in lezbičnih družinah bolj razvijejo sposobnosti za sprejemanje in uživanje v človeških razlikah, so družbeno odgovornejši in imajo manj predsodkov.

Ali niso ti otroci po drugi strani pogosteje deležni predsodkov?

Otroci iz istospolnih družin se dejansko srečujejo s stigmo zaradi homofobije. To je treba zelo jasno izpostaviti. A negativne izkušnje, ki jih imajo otroci iz istospolnih družin, nikakor niso povezane z dejstvom, da so njihovi starši istospolno usmerjeni, temveč s tem, da živijo v homofobični družbi. S prstom je torej treba pokazati na družbo in ne na istospolno usmerjene družine in starše v njih. Prej omenjena raziskava Golombokove je pokazala tudi, da na primer prvo socialno okolje, kjer se otroci istospolno usmerjenih staršev srečajo s homofobijo, lahko predstavljajo že njihovi stari starši ali širše sorodstvo, če ne sprejemajo materine partnerke ali očetovega partnerja. Kako pomembno je družbeno okolje, je pokazala tudi primerjalna raziskava o reproduktivnih odločitvah lezbijk na Irskem in Švedskem, ki jo je naredila irska sociologinja Roisin Ryan - Flood. Lezbijke na Švedskem, kjer je družba bistveno bolj liberalna in demokratična ter kjer je homofobije bistveno manj, so se pri umetni oploditvi pogosteje odločale za znanega darovalca spolne celice in so ga tudi videle kot aktivnega očeta v življenju njihovega otroka. Lezbijke na Irskem, ki velja za konservativno družbo z več homofobije, so se medtem pogosteje odločale za neznanega darovalca. Tiste, ki so se odločile za znanega darovalca, pa ga pogosto niso videle kot aktivnega očeta, ampak zgolj kot biološkega očeta, čigar identiteta bo odkrita, če ga bo otrok v prihodnosti želel spoznati. Vse to kaže, kako pomembno na družinsko življenje vplivajo družbeno oziroma kulturno okolje in stopnja homofobije v njem.

Zanimivo je, da so tudi nasprotniki družinskega zakonika navajali nekatere raziskave. Te naj bi pokazale, da so istospolne družine nasilnejše in da istospolne zveze hitreje razpadejo, a vaš kolega Roman Kuhar je govoril z avtorji teh raziskav, in izkazalo se je, da gre za manipulacije.

V študiju znanstvene literature ter obstoječih raziskav nisem naletela na niti en primer, kjer bi šlo za nasilje, spolno zlorabo ali alkoholizem v istospolni družini. Raziskave tega ne kažejo. Napačno prikazovanje znanstvenih podatkov je seveda nesprejemljivo. Ne gre pa zgolj za to, kako prikažeš rezultate. Gre seveda tudi za to, kaj zamolčiš. In zamolčano je bilo navadno dejstvo, da imajo otroci iz istospolnih družin negativne izkušnje predvsem s homofobijo v širši družbi.

Z Romanom Kuharjem sta pred leti proučevala intimno življenje istospolnih pri nas. Takrat vama je več kot polovica anketirancev povedala, da so bili že kdaj žrtev nasilja zaradi svoje usmerjenosti. Kako je s tem danes?

V raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk se je pokazalo, da je več kot polovica respondentov in respondentk že imelo izkušnjo nasilja. To se največkrat dogaja na javnih mestih. Zadnji takšen primer je napad na Cafe Open, v katerem je bil poškodovan Mitja Blažič. Delež ljudi, ki ne želijo imeti za sosede istospolno usmerjenega, z leti sicer upada, kar je optimističen podatek. Tudi kar se tiče reproduktivnih preference gejev in lezbijk, sem optimistična. Že samo, če primerjam situacijo, ki smo jo zaznali v najini raziskavi, ki je bila izvedena med letoma 2002 in 2004, ter današnjo situacijo, je bistvena razlika. V raziskavi smo zaznali še bistven zadržek glede odločitve za otroke, obstajala je neke vrste samoregulacija, zadržanost in apatija. Mnogi geji in lezbijke opcije, da bi bili starši, niso videli kot realne. Danes je situacija povsem drugačna. Vedno več gejev in lezbijk se odloča za otroke in za družino. Pravzaprav gre tu za pravi baby-boom. Sčasoma se bo, o tem ni dvoma, tudi javno mnenje obrnilo. Seveda pa moramo to prognozo jemati z rezervo, upoštevajoč dejstvo, da še vedno živimo v homofobični družbi.

Nasprotniki družinskega zakonika zaradi njegovih delov, povezanih s pravicami istospolno usmerjenih, že napovedujejo referendum. Vprašanje je, ali ga bo ustavno sodišče dovolilo, saj je diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin prepovedana.

Sama upam, da do referenduma ne bo prišlo. Če bi do njega prišlo, bi bila to velika sramota, saj gre v tem primeru za človekove pravice, ki jih je država dolžna zagotoviti. Veliko ljudi je pravno in socialno izključenih zaradi tega, ker jih zakonodaja diskriminira oziroma jih sploh ne priznava. Zdi se mi nesprejemljivo, da bi na morebitnem referendumu večina odločala o človekovih pravicah kogarkoli.

Ali menite, da se bo v primeru, če pride do referenduma, izteklo drugače kot leta 2001, ko je bila na referendumu samskim ženskam odvzeta pravica do umetne oploditve, čeprav so jo imele že vse od leta 1977?

Tudi to je bila velika sramota in upam, da jim bo država v bližnji prihodnosti vrnila te pravice. Sama še vedno ne morem razumeti, da je bila s tem referendumom neki skupini ljudi odvzeta pravica, ki jim je bila že pravno dana. Zdi se, da danes kar malo pozabljamo, kako moderna je bila jugoslovanska zakonodaja na področju družine. Ne le, da je dovolila samskim ženskam oploditev z biomedicinsko pomočjo, že zelo zgodaj, v sedemdesetih letih, je izenačila tudi zakonsko in zunajzakonsko zvezo.

In če vendarle pride do referenduma o družinskem zakoniku?

Moja pozicija je optimistična, morda celo malce naivna. Ne smemo pozabiti, da so različne družine vendarle realnost. Tistih, ki jih poznajo ali tudi sami živijo v družinah, ki jih obstoječa zakonodaja diskriminira ali izključuje, ni malo. Vsaj kakšno od teh družin poznamo vsi. Sedanja pravna ureditev tem družinam ne daje enakih pravic kot »tradicionalnim« družinam, zato je treba v zakonodaji spremeniti definicijo družine. In družinski zakonik to počne tako, da izhaja iz spoštovanja raznolikosti in človekovih pravic. Če bi vztrajali pri dosedanji definiciji oziroma pri tem, da so pomembni le krvne vezi in biološko starševstvo ter da zato družino sestavljajo le oče, mati in otrok, bi postavili v neenakopraven položaj vse ostale družine, ki obstajajo v družbi. Temu pa v današnjem času ne bi mogli reči drugače kot diskriminacija.