22. 12. 2009 | Mladina 51 | Kolumna
Leto nerešljivosti
Smo v letu, v katerem se sploh moramo sprijazniti s tem, da so se iztekli nekateri pojavi in pričakovanja. Z omejenostjo dogajanja se srečujemo na vsakem koraku.
Se še spomnite, letos, helsinške pogodbe iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja? Oznanjana je bila kot prelomnica v življenju držav, predvsem evropskih. Takratna sovjetska stran si jo je strahovito želela, nasprotni, zahodni tabor pa se ji ni upiral. V svojem bistvu je uzakonila svetost suverenosti držav, ki so pogodbo podpisale. Z njenim imenom je nastal tudi odbor, nič manj pomemben kot vsi dokumenti o varstvu človekovih pravic. Besedo Helsinki so imeli na ustih vsi politiki in javni delavci. Nič zato, če so Sovjeti s to pogodbo seveda zavarovali nedotakljivost svojih vazalnih držav. Te se pogodbi niso niti najmanj upirale. Hotele so pač, da jim pogodba koristi, da bi do večje svobode prišle skozi zadnja vrata. In tudi so, z Gorbačovovo privolitvijo, da se jim odpove.
Kaj je od tega dokumenta, ki naj bi bil zgodovinski, ostalo danes? Suverenost so si, denimo, vzhodnoevropske države pozneje pridobile drugače, ko gospodarju, Sovjetski zvezi, helsinška listina ni pomagala. Danes bi o njej lahko govorili celo ironično. Vsekakor se nanjo ni mogla sklicevati Srbija, ko je izgubila Kosovo. No, zaradi tega ni nihče zardel. Kosovo, so rekli vsi drugi, je tako imenovani posebni primer, ki ne dokazuje tistega, kar je hotela prepovedati listina. Spomnimo se je lahko le z rahlim nasmeškom. Zgodovinski dokumenti imajo pač svoj rok trajanja. Helsinškemu se je iztekel.
Smo v letu, v katerem se sploh moramo sprijazniti s tem, da so se iztekli pojavi in pričakovanja. Z omejenostjo dogajanja se srečujemo na vsakem koraku. Pred meseci je na nemških volitvah prepričljivo drugič zmagala Angela Merkel, vzhodnonemška okrepitev zahodnoevropske politike, gospa, ki je iz lastnih izkušenj vedela, kaj je ruski socializem, in ki je, toda z modrimi omejitvami, sprejela neoliberalistični Zahod. Otresla se je zdaj na volitvah socialdemokratov, vzela v naročje prave zahodne neoliberalce, a se že pri sestavljanju vlade z njihovimi usmeritvami očitno sprla. To je fenomen: kanclerka je bila močnejša in uglednejša v stari družbi - s socialdemokrati!
Strašanski hrup so Nemci zdaj zagnali zaradi zgrešenega bombardiranja dveh tankerjev, ki so ga naročili nemški vojaki Nata v Kandaharju. Ubitih je bilo, vemo, tudi nekaj civilistov Afganistancev. Padajo hude obtožbe, odstopajo ugledni nemški funkcionarji. Niti z besedico pa v tem demokratičnem svetu okoli Nata nihče ne omeni, da gre za vsakdanjo malenkost, saj civilisti v Afganistanu trumoma umirajo, kot so v Iraku, več čas, od začetka akcij. Nekoč se je to prenašalo bolj mirno, kot stranski učinek. Se zdaj tudi?
Barack Obama prosi in države v Natu bodo morebiti poslale v afganistansko misijo neskončnosti še kakšnega dodatnega vojaka, čeprav se vsej Evropi to že očitno upira. Konec afganistanske zgodbe je, to se pove odkrito, v najboljšem primeru še daleč.
Združeni narodi so pošteno ocenili krvavo epizodo v Gazi, med glavnimi krivci so pokazali tudi na Izrael. Washington se skupaj z najbolj discipliniranimi državami Zahoda postavlja po robu resoluciji, zgodbo pa še močneje peljejo do absurda najbolj vdani udeleženci zahodne politike. V Londonu je sodišče ovadilo, med drugimi, takratno zunanjo ministrico Izraela Cipi Livni. Kdo je protestiral? Protestirala je britanska vlada.
Med največjimi spori v mednarodni družbi naj omenimo razpravo o svobodi in omejitvah spletnih strani. Vse več je držav - in ne le Kitajska -, ki so se že sprijaznile s potrebo, iz teh ali onih razlogov, da se omejuje, kaj na spletnih straneh lahko je in česa ne sme biti. Zgodi se lahko, da bo nekega ne zelo daljnega dne cenzura spet postala pomembna tema tudi povsod tam, kjer so se posebej ponašali s tem, da je nimajo!
Evropa je imela srečo, ko je mirno in brez težav izpuhtela ideja, da bi položaj evropskega predsednika prepustili Tonyju Blairu, človeku, ki bi si ta položaj najmanj zaslužil in bi ga uničil. Resnično je sicer na ta položaj prišel človek, o katerem Evropa ne ve nič, misli pa se, da je dovolj previden, da se ne bo zameril resničnim gospodarjem Evrope. Ne bom jih imenoval posebej, vsi jih poznamo.
V Beli hiši so te dni pričakovali vrhove Wall Streeta, da bi se s predsednikom pomenili, med drugim, o nezadržnem vračanju visokih gaž za finančne komandante. Nekateri so na sestanek prišli, drugih ni bilo. Opravičili so se zaradi slabega vremena. Kesati pa se za bonuse nimajo nobenega namena. Če je predsednik mislil, da je premagal navade in tradicije Wall Streeta, naj dobro premisli. Morebiti se bo fant še česa naučil.
Ali je mogoče navade in tradicije ameriškega kapitalizma nekoliko ugladiti in rahlo spremeniti, ostaja odprto. Ne vemo, ali ni to vprašanje nerešljivo. Veliko je stvari, ki so še videti nerešljive, ali pa se morebiti še niso pojavili družbene struje in tokovi, ki bi zadevo obrnili. Kako težko je stvari REŠEVATI, nam je izvirno pokazala koebenhavnska univerzalna konferenca o podnebnih spremembah.
Poraja se vprašanje, ali je bilo pametno takšno konferenco s takšnimi cilji sploh sklicevati. Spomnimo se sicer zdaj zamolčane epizode s prvo naftno krizo, v sedemdesetih letih, ko so najpredrznejše in cinične glave na Zahodu rekle: najrevnejšim se niti ne splača pomagati. Naj poginejo, drugi bomo preživeli.
Na dnu duše zahodni razviti svet verjame, da ima čas, drugi pa bodo pač morali prenašati muke. Tihomorski otoki? Bangladeš? Bog se usmili. Žal nam je, seveda.
Amerika se še ni resnično pripravljena odpovedati svojemu načinu življenja, brez česar prave bitke za tisti dve stopinji ne bo. Kitajska? Kaj pa je Kitajska? Ima tri velike značilnosti. Je (postala) velika sila. Je eden največjih onesnaževalcev podnebja. In je dežela v razvoju! V Koebenhavnu si je vsak trenutek izbrala katero izmed vlog, ki so ji na voljo. Ne bo se odpovedala nobeni. In se za zdaj ne bo nobeni prilagajala popolnoma. Nerešljiva je, tako kot tudi drugi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.