Ma Jian: Rdeči prah

+ + + + +

Rdeče zore in Čista dežela Amitabe

Jian, emigrant v Veliko Britanijo in eno spornih imen na predstavitvi kitajske literature na letošnjem Frankfurtu, je s svojo boemsko umetniško druščino, z zabavami s poezijo in kakšno prenočitvijo kolegice kot dolgolasec, ki ni sposoben radikalne samokritike, med drugim recimo fotografira težko industrijo, čeprav direktiva zahteva lahko, v nemilosti pri ideologih (in) sodelavcih. Zato zapusti Peking in se odpravi na romanje po Kitajski v času, ko se pojavljajo spremembe, ko se ob velikih spomenikih izginulih dinastij že drenjajo zahodni turisti, govori se, sramežljivo, celo o podjetjih, v katerih imajo delavci topli obrok in lahko sami menjajo službo.

Rdeči prah je tako potopis upornika, gre za nekakšen kerouacovski Na cesti, samo v zaostrenih kitajskih gospodarskih razmerah. Naslov nas opozarja, da gre za rdeči prah iluzije, ki prikriva realnost, in ideološki aparat ga dviga veliko, njegovi proglasi, kampanje proti duhovnemu onesnaženju, kamor sodijo napadanje erogenih con med neporočenimi, pornografija, čezmerna nataliteta, so sovražniki takšnosti stvari, kot so. Po zakonski katastrofi Ma prestopi v budizem, njegovo potovanje po kitajskih zakotjih, med plemena, ki še niso v zgodovini, med nomade, med ne ravno najbolj do Hanov sočutne Tibetance je iskanje lastne resnice in pri tem ni prav nič prizanesljiv do sebe, kadar gre za spogledovanje s kolegicami in kar tako, bežanje pred policisti, lažna priporočilna pisma, ki mu omogočajo sprejeme in prenočitve pri lokalnih oblastnikih. Prodajanje strupenega zobnega praškastega belila, delo na črno in občasno pisanje so samo še dodatne ovire na poti. Predvsem gre za strahovite razdalje; njegovi pekinški kolegi recimo potujejo dvanajst dni na razstavo na jugu, on sam veliko hodi in malo štopa, vse je fizično ekstremno, žeja in lakota in mejna stanja so pri takšnem izpostavljenem potovanju vsakdanji kruh. Gre za enega tistih vpletenih potopisov, vonj neopranih teles v najlonskih srajcah, jedi, kjer se ti že ob opisu obrne vamp, ad hoc vazektomije na mizi v lokalnem partijskem sedežu, prevaranti in Ma enak med enakimi, prodajanje nevest in korupcija, vse sodi zraven, neolepšano, postavljeno pred kuliso Kitajske, ki postaja gospodarska sila in koketira z Zahodom. Rdeči prah se ne poleže, samo potovanje se zvrne na svoj začetek in Jian se vrne, bogatejši za izkušnjo, s spoznanjem, da pred sabo ne moreš pobegniti, izgubiti se ne moreš, četudi gre za strahovita odvratna prelepa prostranstva. Vse je spisano surovo, neposredno in brez olepšav, mešajo se slikarska očaranost nad divjino in čutnimi atrakcijami ter popisi klavrnega preživalstva, nekje med bitniško senzibilnostjo in eksotiko, kakršne smo vajeni iz pisanja popotnikov pionirjev po neobljudenih in nedostopnih kotičkih sveta.