Krvava grofica

zadržan

Večna mladost.

Ker vampirji počasi, vendar odločno zamenjujejo zombije, tako da postajajo nova velika stvar, je na ta vlak dneva sedla tudi Julie Delpy, ki je o tem projektu - filmu o madžarski »vampirski« grofici Erzsèbet Báthory, ki je imela večjo politično moč od madžarskega kralja - sanjala dolgih sedem let. Zdaj, po malem romantično-komičnem hitu Dva dni v Parizu, je izgledala dovolj potentno in bankabilno, da ji je kapital prižgal zeleno luč, toda zgodilo se ji je to, kar se običajno zgodi sanjskim projektom - v sanjah izgledajo dobro, na filmu pa ne. Za začetek, Erzsèbet Báthory (1560-1614), ki jo igra Julie Delpy, je veljala za pošast, ker se je proti staranju borila na unikaten način: kopala se je v krvi devic. Kar seveda pomeni, da je moralo za njeno »večno mladost« pasti ogromno devic. Na stotine. Hja, njena obsedenost z devicami je bila genocidna, toda Grofica ima kvazifeministični format, zato njena obsedenost z devicami zveni kot ironična subverzija mačistične, patriarhalne, seksistične obsedenosti z devištvom. Julie Delpy v Erzsèbet Báthory vidi močno, ozaveščeno, neodvisno, radikalno žensko, ki je bila pred svojim časom - žensko, ki je lahko dominantni, represivni, posesivni moški politiki konkurirala le z »večno mladostjo«, z osmozo deviške krvi, potemtakem tako, da devic ni prepustila moški konzumaciji, ampak jih je raje »deflorirala« in pokonzumirala kar sama. Za patriarhalnega moškega pa je punca, ki ni več devica, itak mrtva. Erzsèbet Báthory je s tem »vampirizmom« moškim - še posebej tedanji politiki - posesala potenco in samozavest, tako da je bila premočna. Premočna ženska pa je pošast, ne.
(štarta 24. decembra)