Zasledovalec

zelo za

Eden izmed najboljših trilerjev dekade.

Kako se je že glasil reklamni slogan za Osmega potnika? Aha: »V vesolju nihče ne sliši tvojih krikov.« Južna Koreja je tako vesolje, ali bolje rečeno: v Zasledovalcu se krikov ne sliši. Toda povsem mirno lahko pozabite na zunajzemeljske, intergalaktične pošasti - alien je tu serijski morilec, kakršnega še niste videli. Unikaten. Tako unikaten kot tale triler, ki se igra z živci vseh vpletenih, tudi vas - in celo samega serijskega morilca, pa četudi vse počne tako, kot da je ravno na poti v službo. Opazili bi ga šele, ko bi on opazil vas, toda ko vas opazi, dvigne kladivo, kot da ga je obsedlo tisto famozno kladivarstvo iz Starega, drugega velikega južnokorejskega unikata. Joong-ho (Yun-Seok Kim), nekdanji policaj, zdaj benevolentni zvodnik, ki mu posel ne cveti, dobi občutek, da njegove punce izginjajo. Najprej misli, da prestopajo na drugo stran, pač h konkurenci, tako da k novemu klientu namesto neke izginule punce povsem rutinsko pošlje Mi-jin (Yeong-hie Seo), bolno mater samohranilko, ki jo enigmatični klient - Young-min (Jung-woo Ha), de facto serijski morilec, nor na torture porn - takoj internira. Joong-ho, mali zakotni cinik, ki v grozi ugotovi, da je Mi-jin poslal na isto telefonsko številko kot izginulo dekle, ga mora najti, in to še preden dvigne kladivo, toda dež, slepe ulice, prazne hiše, zaprta vrata, napačni naslovi in nekompetentna policija postanejo zgodbe o neuspehu, ki vam bodo možgane poslale na jug, še toliko bolj, ker je serijski morilec stalno dva koraka pred policijo, heh, tudi ko je v priporu. Težko boste našli triler, ki v svoji nepredvidljivosti tako uživa - in ki to nepredvidljivost dobesedno koreografira. In še dolgo v noč se boste praskali, ko boste ugotovili, da gre za režijski prvenec, ki pa ugrizne tako visoko kot najboljši korejski trilerji, recimo Chan-wook Parkov Stari, Jong-ho Bongovi Spomini na umor in Ji-woon Kimovo Grenkosladko življenje.
(Kinodvor)