Akvarij

za

Ozri se v gnevu.

Andrea Arnold, britanska režiserka, avtorica presenetljivo naturalistične, hardcore Rdeče ulice, v kateri je glavna junakinja, poklicna voyeurka, nepozabno stopila v »film«, ki ga gleda, je menda Katie Jarvis, glavno igralko Akvarija, odkrila na železniški postaji, kjer se je ravno divje prepirala s svojim fantom. Pred njo je stala sedemnajstletnica, ki se je ozirala v gnevu - popolna dedinja vseh tistih socrealističnih in proletkultnih britanskih junakov in junakinj, ki so to počeli v šestdesetih, recimo v filmih Ozri se v gnevu, V soboto zvečer, v nedeljo zjutraj, Okus po medu, Oasamljenost tekača na dolge proge, Lažnivec Billy in Tudi to je ljubezen. Katie Jarvis je prizor z železniške postaje prenesla v vse segmente naturalističnega, korpulentnega, eksplozivnega Akvarija, v katerem se stalno ozira v gnevu - akvarijska utesnjenost med stene sivega, golega, enoličnega, zavrženega, toksičnega stanovanjskega kompleksa v vzhodnem Londonu in nevrotične transe kakofonične matere (Kierston Wareing), samohranilke na robu živčnega zloma, jo spreminja v manični fuck-off vulkan, jezno mladenko, ki hoče postati plesalka, ker je to edini način, da izplava iz tega depresivnega akvarija, ki meji na vse slepe ulice tega sveta. Vsaj tako se ji zdi. In Andrea Arnold je videla ravno dovolj filmov Kena Loacha, da ve, da te slepe ulice ne mejijo na Hollywood. Katie, ki ji je ime Mia (in ki pije in ki preklinja in ki blazni in ki bi bila raje balon kot riba), bi lahko z agonično jezo, ki je zbrana v njej, terorizirala kraljico in premikala stoletja, toda šteje šele 15 pomladi, tako da jo resno - kot sebi enako, in to v vseh smislih, tudi seksualnem - vzame le Connor (Michael Fassbender), ljubimec njene matere, ki je dovolj karizmatičen, da izgleda kot rešitev. In rešitev bi bil, če bi bil to h'woodski film ali britanska romantična komedija via Richard Curtis, tako pa je le ritualni avto, ki v enosmerni ulici pelje v napačno smer. Brez iluzij.