Sherlock Holmes

Moebiusov trak kapitalizma.

Guy Ritchie je storil nepredstavljivo: Sherlocka Holmesa je prelevil v turbulentnega akcijskega junaka. Ali bolje rečeno: Sherlocka Holmesa je reformatiral za nove čase - za čase računalniških igric, testosteronskih ekstaz, vizualnih ringelšpilov, hiper-aktivne montaže in epileptične kamere. Točno, Guy Ritchie je Sherlo-cka Holmesa reformatiral za čase Guyja Ritchieja. Kar so drugi naredili z Batmanom in Supermanom, je sam naredil s Holmesom, le da se je bolj stegnil. Holmesa tako najdete v boksarskem ringu. Freestyle! Najdete ga v kung-fu situacijah. Con gusto! Najdete ga na nedokončanem Tower Bridgeu, sredi ultrakinetične akcijske kataklizme. Lock, Stock and Two Smoking Barrels! Kar pa naj vas ne zavede: film je postavljen v leto 1891, v somračni, megleni, umazani, viktorijanski, industrijsko revolucionirani London, Holmes, ki ga igra Robert Downey, je še vedno lucidni detektiv, osamljeni genij, mojster dedukcije, zadnji up nerazrešljivih ugank, odtujenost dobi, v kateri živi, še vedno utaplja v kokainu, morfiju in melanholiji, še vedno živi na Baker Streetu, ženske, recimo Irene Adler (Rachel McAdams), so zanj še vedno le mučni fantomi iz preteklosti, na misijah mu še vedno nepogrešljivo asistira dr. Watson (Jude Law). Toda časi so se spremenili: besede niso več dovolj - potrebna so dejanja. Nič ni lepšega od besed, ki prehajajo v dejanja, ki prehajajo v besede, ki prehajajo v dejanja - kot bi bile naložene na Moebiusov trak. Hej, proti terorju se ne moreš boriti le z besedami in dedukcijo. In lord Blackwood (Mark Strong), Osama bin Laden tajne združbe Tempelj štirih, okultni kultist, ki je vstal od mrtvih, je popolni obraz terorja: cilja parlament. Z orožjem za množično uničevanje! Sherlocka Holmesa, kot ga vidite v tem filmu, še niste videli, toda trik ni v Ritchiejevi »hereziji«, ampak v prejšnjih filmih, ki so Holmesa formatirali kot eteričnega gentlemana, ne pa kot odtujeno žrtev dereguliranega kapitalizma, ki svojo izključenost prelevi v spektakel in ki mora razmišljati kot kriminalec, če hoče na prostem trgu preživeti.
Ritchiejev Sherlock Holmes predstavlja vrnitev h koreninam. Arthur Conan Doyle ni puščal nobenega dvoma, da stoji Sherlock ob vznožju moderne industrijske družbe, v kateri je vsakdanje življenje postalo rutina, letargija, depresivno ponavljanje istega, načrtovani dolgčas - odgovor na dolgčas je entertainment, fikcija, simulacija svobode in participacije. Svet je bil tedaj v siloviti industrijski premeni: monotonija, odtujenost, mehanizacija, specializacija, atomizacija delovnega akta, frustriranost, fatalizem. Efekt: dolgčas. Proizvajanje dolgčasa in proizvajanje entertainmenta sta se ob koncu 19. stoletja prelevila v paralelna procesa iste kapitalistične mašine. Dolgčas se je izplačal - imel je tržno vrednost, veliko profitno margino. Sherlock, žrtev standardizacije vsakdanjega življenja, lahko dolgčas premaga le z entertainmentom, s fikcijami - potrebuje detektivske »primere«, svoje male eskapistične, psihogeografske avanture. Kokain mu nudi le »mentalni zanos«, ekstazo, lucidnost in vizijo, odpre in očisti mu vrata percepcije, tako da je pripravljen na entertainment. Holmes je boemski estet v škrlatnem ogrinjalu, ki nenehno igra violino. Muzikant, ki se fiksa: rokenroler. Kokain potrebuje, da bi se lahko zabaval in delal. Detektivski »primeri« so zanj tako delo kot zabava, entertainment. Ko ostane brez primera, brez entertainmenta, se prelevi v vegetacijo. Zelo sodoben lik: racionalen, toda poln strahov, tesnob, nevroz, dvomov. Čuti, da svobode ni več mogoče zavestno planirati. Holmes je človek pod pritiskom, ki pa vedno reši uganko. Vedno odkrije storilca. Vedno. Vedno. Vedno. Zakaj? Ker razmišlja kot storilec. Ker razmišlja kot morilec. Ker se same detektivske dedukcije drži nekaj morilskega, subverzivnega, ekstatičnega, psihedeličnega, neverbalnega - podobno kot »drugačnega načina videnja«, ki ga je zagovarjal že Plotin in ki so ga, kot je opozoril Aldous Huxley, vedno hitro razglasili za simptom mentalne motenosti. Killer Inside Me je neko svojo kriminalko naslovil Jim Thompson: ni čudno, Lou Ford, šerifov pomočnik, je bil morilec in detektiv. Oboje. V isti glavi. V Lovcu na ljudi je lahko detektiv serijskega morilca našel le tako, da se je vanj vživel - le tako, da je razmišljal kot serijski morilec. Dr. Hannibal Lecter, Buffalo Bill, Tooth Fairie in drugi Harrisovi psihopati so bili mutacije Reaganove revolucije, ki je kapitalizem promovirala kot osebni projekt, kot človekovo samoiskanje, kot individualno iskanje avtonomije, neodvisnosti, zasebnosti, intime, sreče in svobode, kot samorealizacijo. Sherlock je počel natanko to: svojo socialno izključenost je prelevil v spektakel.