Nenad Veličković: Oče moje hčere

+ + + + +

Povojno Sarajevo, razloženo otroku

Trik, kako neumljivo in zagatno situacijo povedati duhovito, je tokrat obrnjen, pripovedovalec ni otrok, temveč izmodren na novo brezposeln krativec srednjih let, tisti, ki ne razume, pa njegova hči, kot vse radovedna in čisto preveč lucidna, da bi razumela aporije današnjega sveta. Ta zgodba je močno podprta z neko prejšnjo, z generacijo pripovedovalčevih staršev in starih staršev, s slikami iz nekih drugih, težkoindustrijskih in naivno kapitalističnih časov, in pripovedovalec je med ženskami kot riba na suhem, negotov, nemočen, skoraj odveč, žensk ne razume in jim je tuj, njihovi skoraj skrivni druščini in nejasni zavezi. Hčer hoče obvarovati pred samoumevnostmi, s katerimi jo poskušajo civilizirati in vzgojiti v krepkega in neozdravljivo navlečenega potrošnika. Če pričakujemo, da gre za kakšen zapleten partnerski trik ali lik, za eno tistih razširjenih družin ali kaj podobnega, bomo razočarani.

Gre za čisto običajno družino v krizi in težave s komunikacijo med zakoncema; nesporazume, ki izvirajo iz njene podjetnosti in njegove naveličanosti in sprijaznjenosti, samo še pojačuje specifično povojno stanje - ta popravljena izdaja je izvirno izšla leta 2003. Kriza srednjih let, kriza partnerjev, ki ju ne lepijo več skupaj ogroženost, solidarnost v bedi, strah pred ostrostrelsko smrtjo ali kanonirskim nabijanjem kmetavzov po kulturnih in civilnih objektih, lepo sede na neko splošno družbeno jebo, na dejstvo, da je država sicer v nekakšnem miru, kolikor »se nekaj lahko razdeli na tri polovice«, vendar kot da okupirana s tržnostjo za vsako in čim višjo ceno, s čudnimi pogledi efendijev na (drekobrisno) levosučnost in desnoročnost. Pri tem Veličkoviću uspeva s sarkazmom in z zarezo pod povrhnjico izraziti vso godljo, ki so jo skuhali drugi, prevročo pa jo morajo goltati nekakšni domorodci. Kolikor se niso odselili. Vse skupaj učinkuje tudi kot premislek o vlogi in namenu literature, izgovor za pisanje je blogovski, zato je forma romana razpršena, menjajo se pravljice za otroke s presenetljivimi, harmsovskimi zaključki, eksistencialno zaostrene situacije, kakršne povzročijo razni ultrazvoki in citološke punkcije, otipavanje prostate in kar še gre tega k srednjim letom, duhoviti opisi obiskovalcev tega človeškega vrta, zooja s človeškimi eksponati. Veličković »luknje v morali krpa s humorjem, morone spreminja v oksimorone«, malo je tudi erotike z nejasnim statusom in mešanica je očarljiva, predvsem pa se premišljeno igra z našo percepcijo, meša sentiment in smeh. Aforistična zaostrenost in zgoščenost, to so impresije iz depresije, vendar duhovite in sarkastične, prelite s sentimentom in črnim humorjem. Na vprašanje z zavihka, kako so lahko ženske gospostvo nad planetom prepustile škartu svoje vrste, pa si mora odgovoriti vsak sam.