Mirko Mahnič: Položaj slovenske gledališke omike 1941-1945

+ + + + +

Knjiga, ki je ne bi pričakovali.

Režiser, lektor in profesor odrskega jezika Mirko Mahnič je proučil slovensko gledališče v času druge svetovne vojne. Sam je resda sopotnik tega časa, toda delo je zastavil skozi prebiranje medvojnih časnikov in gledaliških listov. Bral je vse: uradne, domobranske, partizanske, propagandne, italijanske in nemške publikacije. Njegova perspektiva pa ni segala iz dihotomije osvobodilni/izdajalski, temveč skozi oko in uho gledališkega poznavalca. Napisal je zgodovino posameznih gledališč, razčlenil igro igralcev, mizansceno dramaturgov in režiserjev, sledil premiku Stupice, Vidmarja in Kalana iz mestnih odrov v partizanski teater, a bil pozoren tudi na publiko.

Navaja faktične podatke: leta 1941 se je v 5 ljubljanskih kinih zvrstilo več kot milijon gledalcev, potem seznam filmov, ki so jih predvajali (sega do K. Hepburn), istega leta se je dogodil razcvet komičnih teatrov (Veseli teater, Pavliharji, Veseli berači, Narodno potujoče gledališče Borivoja Klajića etc.), ki so gostovali tudi po manjših in pripravili publiko, da je pokala od smeha. Ljubljanska Drama je imela fascinantni redni program: v štirih letih 74 premier, 11 celo v zadnjem letu vojne, pri čemer se zdi, kot da so gledališčniki ignorirali fronto, saj so marca 1945 začeli igrati »Pygmaliona«, 27. aprila, dober teden pred koncem vojne pa je M. Skrbinšek uprizoril Majcnove »Matere.

Avtor prinaša minuciozne ocene izreke in nastopa igralcev, navaja kritike, ki so često zgroženi nad kulturno ravnijo gledalcev, a tudi članke Slovenca in Jutra, ki so presojali igre in agitpropke, ki so jih igrali tolovaji na partizanskih ozemljih, po drugi strani pa enako beleži ocene ilegalnega tiska o teatru pod okupacijo.

Knjiga, ki bralca prenese v čas vojnega miru in mu razkaže, kako nepredstavljivo razvita in razširjena je bila gledališka kultura med vojno.