Letite na lastno odgovornost!

Američane je te dni šokirala knjiga Game Change, ki popisuje pikantno zakulisje zadnje - alias »zgodovinske« - predsedniške kampanje. V njej so recimo izvedeli, kako je skušal predvolilni štab republikanskega kandidata Johna McCaina preprečiti, da bi v javnost prišle zgodbe o prešuštnem življenju njegove žene Cindy, kako je skušala Elizabeth Edwards preprečiti, da bi tabloid National Enquirer objavil zgodbe o o prešuštnem življenju njenega moža, demokratskega kandidata Johna Edwardsa, in kako je skušala Hillary Clinton v medije spraviti zgodbo o tem, da je Barack Obama snifal kokain. Mark Penn, njen tedanji strateg, se je celo hvalil, kolikokrat mu je uspelo v neki TV-oddaji izustiti besedo »kokain«. Toda pozabite: to ni tisto, kar je šokiralo Ameriko. Kaj pa? Tole: končno so izvedeli, zakaj je bil Edward Kennedy med kampanjo tako besen na Billa Clintona. To je bil namreč ves čas velik misterij. Vsi so se spraševali: kaj, hudiča, se je zgodilo med njima? Kaj je povzročilo tak Kennedyjev bes? Ko sta se pogovarjala, naj bi Clinton rekel: »Še pred nekaj leti bi nam tale fant nosil kavo.« S tem »fantom« je kakopak mislil na Obamo, ki je črnec, črnci pa so belcem »še pred nekaj leti« nosili kavo, še toliko bolj na ameriškem Jugu, od koder prihaja Clinton. Tam belec ni mogel brez črnskega služabnika. Ergo: Kennedyja je razjezil rasistični podton Clintonove opazke. Ali bolje rečeno: razjezilo ga je Clintonovo rasno profiliranje Obame. Američani, ki zdaj živijo v postrasni Ameriki, so bili šokirani. Ogorčeni. A to ni bilo še nič. V knjigi Game Change, ki sta jo napisala John Heliemann in Mark Halperin, so izvedeli tudi, da je Harry Reid, vodja demokratov v senatu, med kampanjo rekel, da je Obama Afroameričan s »svetlo kožo« in da »nima črnskega akcenta« - ima ga le, »če to sam hoče«. Reid je hotel očitno reči, da je Obama sprejemljiv, ker se ne obnaša kot črnec. Ergo: še ena rasno nabita opazka. Še eno rasno profiliranje. Kar je seveda šokantno! Nezaslišano! Škandalozno! In nesprejemljivo!
Mar res? Kdo pravi, da je to šokantno, nezaslišano, škandalozno in nesprejemljivo? Čakajte, kaj se je že zgodilo po »spektakularnem« in »šokantnem« prijetju onega nigerijskega mladeniča, Umarja Faruka Abdulmutalaba, ki naj bi skušal za božič z eksplozivom, skritim v spodnjih hlačah, razstreliti potniško letalo na poti iz Amsterdama v Detroit? Točno: ameriška vlada - okej, Transportation Security Administration (TSA) - je sprejela nove stroge varnostne ukrepe, ki veljajo za državljane štirinajstih držav. In kot veste, so na tem seznamu inkriminiranih, sumljivih držav Sudan, Afganistan, Alžirija, Irak, Libanon, Libija, Nigerija, Pakistan, Savdska Arabija, Somalija, Jemen, Iran, Sirija in Kuba. Kar seveda pomeni, da je ameriška vlada na seznam »sumljivih« z eno samo potezo postavila skoraj 800 milijonov muslimanov, ki živijo v teh deželah. Drži, na seznamu je tudi Kuba, ki ni muslimanska dežela, toda State Department jo že dolgo vodi kot »sponzorico terorizma«, tako da bi lahko v kontekstu politične korektnosti in človekovih pravic igrala vlogo »koristnega idiota«, češ, glejte, med muslimani in kristjani ne delamo nobenih razlik, kar pa naj vas nikar ne zavede: državljani iz teh dežel bodo pri potovanju v Ameriko deležni posebne, stroge, ostre, brezdušne kontrole le zato, ker so muslimani, ki prihajajo iz muslimanskih dežel. Ker so muslimani, so sumljivi. Ker so muslimani, so potencialni teroristi. Naj vas le spomnim: preden je ameriški predsednik postal Barack Obama in preden je Amerika postala postrasna, se je temu reklo rasno profiliranje. Ali pa: etnično profiliranje. Črnci so bili sumljivi, ker so črnci: ker so bili črnci, so bili potencialni roparji, morilci in posiljevalci. Marsikdo bi rekel: hej, pa saj sploh ne gre za rasno ali etnično profiliranje, ampak kvečjemu za versko, religiozno profiliranje. Napaka: sumljiv - in upravičen do profiliranja - bo vsakdo, ki bo izgledal kot musliman. Vsakdo, ki bo izgledal kot Arabec. Pomeni, da je seznam »sumljivih« - seznam potencialnih teroristov, ki jih čaka »intenzivni screening« - še daljši, kot se zdi na prvi pogled.
Čudno, ne? To, da je Clinton rasno profiliral Baracka Obamo, se zdi šokantno, nezaslišano in škandalozno. To, da z eno potezo uzakoniš rasno profiliranje 800 milijonov muslimanov, pa ne. In ne le, da to ni šokantno, nezaslišano in škandalozno - to je očitno povsem sprejemljivo. Nič posebnega: tako kot se zdi rasno profiliranje Baracka Obame bolj šokantno od rasnega profiliranja 800 milijonov muslimanov, se je zdelo to, da je Nigerijec skoraj razstrelil potniško letalo, bolj šokantno od tega, da so ameriški vojaki v Afganistanu - tako rekoč sočasno! - pobili 10 civilistov, med katerimi je bila večina šolarjev, starih od 11 do 17 let. In kot je poročal londonski Times, ni šlo le za kako »kolateralno škodo«, ampak so jih dobesedno usmrtili. Vdrli so v hišo, jih uklenili, odvlekli in likvidirali. Ameriška vojska je sporočila le, da je šlo za »upornike«, ki so odgovorni za »napade na afganistanske in koalicijske sile«. Teroristi! Pri enajstih. Vidite: šokantno, nezaslišano, škandalozno in nesprejemljivo je prav to, da to ni šokantno, nezaslišano, škandalozno in nesprejemljivo. Tako kot pri rasnem profiliranju.
In kaj to pomeni? Da bodo na letališčih zdaj oblikovali dve vrsti? Da bodo v eni stali potencialni teroristi, v drugi pa njihove potencialne žrtve? Mike Gallagher, razvpiti ameriški radijski populist, je takoj kriknil, da je treba na letališčih v ločeno vrsto poslati »vse, ki se imenujejo Abdul ali Ahmed ali Mohamed.« Kar spominja na tisti famozni prizor iz Spielbergovega Amistada, v katerem ponoči druga mimo druge prav počasi plujeta dve ladji - na eni so utrujeni, ponižani, ustrahovani afriški sužnji, na drugi pa belci, ki so ravno sredi divje, dekadentne zabave. Nič, včasih je prihodnost napovedati tako lahko kot preteklost. Na odločitev Obamove administracije se je najbolj burno odzvala Nigerija, rekoč: pustite nas pri miru - Nigerija ni teroristična nacija! In v tej nigerijski reakciji je nekaj poetične ironije. Ne pozabite, Umar Faruk Abdulmutalab, zaradi katerega je sploh prišlo do tega masovnega rasnega profiliranja, ima nigerijski potni list. In ne pozabite, džihadisti, ki so 11. septembra 2001 napadli in razstrelili Svetovni trgovinski center, so imeli savdske potne liste, toda Bush je potem napadel Afganistan, ne pa Savdske Arabije. Če bi bili Nigerijci ciniki, bi rekli: hej, zakaj napadate nas - napadite Jemen!

Postrasni apartheid

Obama je legitimiral in zaostril rasno profiliranje, ki ga je po 11. septembru 2001 sprožil Bush. Na voljo je kakopak nekaj racionalizacij Obamovega početja. Prvič, to le potrjuje, da se republikanci in demokrati v vojnih razmerah obnašajo enako. Hej, ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je bil demokrat, pa je med II. svetovno vojno - takoj po japonskem napadu na Pearl Harbor - kljub temu uzakonil rasno profiliranje in celo množično interniranje ameriških državljanov japonskega rodu. Drugič, Obama je pod tako hudim ognjem desnice in republikancev, da je moral »nekaj« ukreniti. Ali bolje rečeno, ker mu očitajo, da s svojim »socializmom« in s svojo »premehko« politiko do terorizma ogroža ameriško varnost, je moral pokazati, da je trd, brezkompromisen, neizprosen, tough. Če je hotel preživeti, je moral narediti to, kar bi naredila desnica. In tretjič, če bi Obama padel zaradi »premehke« politike do terorizma in zaradi »premehke« politike rasnega/etničnega profiliranja, bi igro prepustil desnici, ki bi uzakonila še bolj divje rasno/etnično profiliranje, potemtakem desnici, ki bi v postrasni Ameriki restavrirala apartheid, še toliko bolj, ker desnica zahteva, da Amerika na meji zavrne vse državljane dežel, s katerimi je v vojni, češ da Amerika med II. svetovno vojno ni sprejemala Japoncev in Nemcev, državljanov dežel, s katerima je bila v vojni. Ta, ki bi skušal za vsako ceno racionalizirati Obamovo početje, bi rekel: okej, Obama imitira Busha, toda ne Busha iz leta 2010, ampak Busha iz leta 2001 - Bush bi leta 2010 zaprl ameriške meje za vse državljane onih »sumljivih« štirinajstih držav! In če ne bi šlo drugače, bi interniral še vse priseljence iz teh držav! Še enega 11. septembra si ne bi mogel privoščiti! Ni čudno, da je bila desnica tako ogorčena: kako to, da se je Obamovi kontroli izmaknil Nigerijec, ki je skoraj razstrelil ameriško potniško letalo! Šokantno! Nezaslišano! Škandalozno! Nad tem, da so se Bushevi kontroli izmaknili džihadisti, ki so zares razstrelili Ameriko, niso bili ogorčeni.
Toda to so le konspirološke as-if racionalizacije (v slogu »kaj bi se šele zgodilo, če bi bila v Ameriki na oblasti desnica?«), ki Obame ne odrešijo, pa četudi je dejansko le legitimiral rasno in etnično profiliranje, ki ga je sprožil Bush in ki se je potem pandemično razneslo po svetu, tudi v Evropo, kjer je postalo sprejemljivo vse tja od Britanije, kjer se je takoj po 11. septembru na potniško letalo vkrcal Richard Reid, alias Shoe Bomber, do Nizozemske, kjer se je na potniško letalo vkrcal Umar Faruk Abdulmutalab, alias Crotch Bomber, alias Underpants Bomber, alias Weeniebomber, alias Faruk 1986. Nekateri so sicer protestirali, toda večina je rasno in etnično profiliranje hitro sprejela, da ne rečem absolvirala. Še več, ne le da se je zdelo rasno in etnično profiliranje večini sprejemljivo, ampak se ji je zdelo dobro in koristno, tako rekoč nujno: z rasnim profiliranjem se preprečijo teroristični napadi! Zaradi rasnega profiliranja smo bolj varni! Zaradi rasnega profiliranja potujemo bolj varno! To se zelo dobro ujema z mantro desnice, recimo Newta Gingricha, nekdanjega predsednika ameriškega kongresa, ki pravi, da vojno proti terorju - boj s teroristi - izgubljamo zaradi naše pretirane »kulturne občutljivosti«, zaradi pretirane občutljivosti na kršitve človekovih pravic. Vsekakor, v Sovjetski zvezi ni bilo terorističnih napadov.
Tu se pojavita dve vprašanji. Prvič: koliko terorističnih napadov so preprečili z rasnim profiliranjem? Ne vemo. Vemo pa, da so zaradi rasnega in etničnega profiliranja, ki ga je »tiha« večina tako lepo ponotranjila in instrumentalizirala, nasankali mnogi nedolžni muslimani ali pa nemuslimani, ki so izgledali kot muslimani: spomnite se le, koliko muslimanov so v vseh teh letih naskočili, pretepli in uklenili histerični letalski potniki, patriotski nativisti, ker so mislili, da gre za teroriste, potem pa se je izkazalo, da so povsem nedolžni, navadni letalski potniki. Toda bili so sumljivi, ker so se čudno obnašali - čudno pa so se obnašali, ker so muslimani. Morda se niso niti obnašali čudno, toda paranoiku, ki ponotranji rasno profiliranje, se hitro zdi, da se musliman obnaša čudno. A po drugi strani: le kdo se ne obnaša čudno, če vanj vsi divje buljijo in bolščijo?
In drugič: koliko terorističnih napadov so spodbudili z rasnim profiliranjem? Koliko novih džihadistov so ustvarili in koliko terorističnih napadov so spodbudili z okupacijo Afganistana ali pa Iraka, ki je le najbolj skrajna in najbolj sistematična oblika rasnega in etničnega profiliranja? Bo rasno profiliranje ustavilo teroriste? Če imaš na seznamu 800 milijonov potencialnih teroristov, potem ti ne pomaga nobeno rasno profiliranje. Ali bolje rečeno: če imaš na seznamu 800 milijonov potencialnih teroristov, potem nimaš šans. Da rasno profiliranje ni rešitev, najlepše dokazuje prav sama Amerika: kljub neizmernim dozam rasnega profiliranja, ki so ga nad črnce poslali belci, je predsednik postal črnec.

Digitalni striptiz

Desnica je po prijetju Nigerijca histerično oznanila, da je treba pregledati, preiskati in profilirati vse muslimane, brez izjemne, in to »do golega«, kot je rekel upokojeni general Tom McInerney. Toda zagovorniki rasnega in etničnega profiliranja potencialnih teroristov hitro naletijo na reality check. Je bil Timothy McVeigh, ki je razstrelil zvezno stavbo v Oklahoma Cityju, musliman? Ne. So teroristi, ki razstreljujejo klinike, na katerih opravljajo abortuse, muslimani? Ne. Kaj pa vsi tisti psihopati, ki v Ameriki vsake toliko časa pobijejo kopico ljudi - so muslimani? Ne. Je bil Richard Reid musliman? Ne. Okej, Reid se je spreobrnil v muslimana, toda ker ni ustrezal profilu potencialnega terorista, je 22. decembra 2001 skoraj razstrelil potniško letalo. Ali bolje rečeno: Al Kaidi se je zdel primeren ravno zato, ker ni ustrezal profilu potencialnega terorista! Umar Faruk Abdulmutalab je ustrezal profilu potencialnega terorista, pravijo: bil je radikaliziran, kupil je enosmerno letalsko vozovnico, plačal je z gotovino, prtljage ni imel, na spletnih forumih je flirtal z džihadizmom. Toda trik ni v tem, da jim ponovno ni uspelo »povezati točk«, ampak prav v tem, da vendarle ni čisto povsem ustrezal profilu potencialnega terorista: Umar je namreč bankirjev sin! Le zakaj bi se bankirjev sin samorazstrelil?! To ni logično! Al Kaida je pametnejša od rasnega profiliranja: išče pač fante, ki ne ustrezajo profilu potencialnega terorista. Sinovi bankirjev se ne samorazstreljujejo. Sploh pa, kaj bomo zdaj? Nam bo sumljiv vsakdo, ki se bo na letališču znojil? Vsakdo, ki bo izgledal nervozno? Vsakdo, ki se bo obnašal čudno? Kajti povsem upravičeno je mogoče pričakovati, da se bodo na letališčih zdaj vsi obnašali čudno, da se bodo vsi znojili in da bodo vsi nervozni - zaradi vse tiste paranoje, ki je v zraku, zaradi vseh tistih varnostnih ukrepov, ki jih obdajajo, zaradi vseh tistih pogledov, ki bolščijo v njih, zaradi tistega neizogibnega občutka ponižanosti, sramu in vdiranja v zasebnost, ki jih zgrabi na letališčih, zaradi vseh tistih »prevzetnosti in pristranosti«, ki jih skrivajo v sebi, zaradi vseh tistih detektorjev, screenerjev in scannerjev, s katerimi naj bi jih po novem rentgenizirali. Glede na to, kako intenzivno se skuša krščanski Zahod zavarovati pred terorističnimi napadi, bi rekel, da zelo malo ljudi verjame v posmrtno življenje. In seveda, s stevardesami se ne prepirajo le tisti, ki hočejo razstreliti letalo.
Gotovo ste se smejali Jamesu Bondu, ko je dobil sončna očala, s katerimi je ljudem videl skozi oblačila, ali bolje rečeno - s katerimi je ljudi videl gole. Takšne, kot jih hoče videti general Tom McInerney. In res, letališča nameravajo zdaj prepresti s »full-body« skenerji, potemtakem s skenerji, ki nam bodo videli pod oblačila - ki nas bodo videli gole. Nekateri sicer že prostestirajo, da gre pri tem letališkem »digitalnem striptizu« za kršitev naše zasebnosti in da vse skupaj meji na pornografijo, kateri bodo izpostavljeni tudi otroci, toda zlahka si predstavljamo, da bodo mnogi zahodnjaki, vzgojeni v kulturi ekshibicionizma, v tem uživali. Angelina Jolie malce manj - strah pred tem, da se bodo digitalni skeni njenega virtualnega letališkega striptiza prikazali na spletu, jo bo prisilil v štopanje. Za popolno žalitev pa bodo te skenerje imeli muslimani, predvsem tradicionalni muslimani, ki verjamejo v čistost svojih teles in zakritost žensk. Če bodo hoteli na Zahod, bodo tja morali goli, ali bolje rečeno - pristati bodo morali na virtualni striptiz muslimank. »Full-body« skenerji bodo najbolj perverzno orodje rasnega in etničnega profiliranja. Muslimani se bodo čutili ponižane. Mar se ne bi morali vsi? Nas bo to rešilo pred teroristi? Nehajte: v rit ti skenerji ne vidijo.
Prav tako ste se gotovo smejali sci-fi filmom, v katerih je kaka mašina brala misli in preprečevala zločine, toda zdaj se, kot kaže, selimo v ta sci-fi. Na letališča po svetu bodo namreč postavili skenerje, ki bodo brali naše misli - naše intence. Predvsem naše teroristične intence. Kot pravi Daniel Tencer, izraelsko podjetje WeCU Technologies ponuja sistem, ki na letališke ekrane projicira slike, recimo simbole, povezane s kako teroristično organizacijo, ali pa kako drugo reč, ki jo lahko prepozna le terorist. Terorist na te slike pavlovsko reagira: postane nervozen, srčni utrip se mu poveča, hitreje začne dihati, telesna temperatura se mu poveča. In kombinacija skritih kamer in senzorjev to takoj zazna. S 95-odstotno natančnostjo! In že si kriv za zločin, še preden si ga storil. Za zločin, ki ga nisi storil. Od Roswella do Orwella! Saj ste hoteli varnost, ne?
Da je večina podjetij, ki tržijo te sisteme za branje »sovražnih intenc«, izraelskih, ne preseneča (Izraelci imajo pač bogate »izkušnje« z etničnim profiliranjem potencialnih teroristov), kakor tudi ne preseneča, da to orwellovsko tehnologijo za branje »sovražnih intenc«, kot pravi James Ridgeway (via Mother Jones), najbolj agresivno promovirajo prav nekdanji Bushevi aparatčiki (recimo Michael Chertoff, nekdanji minister za domovinsko varnost), ki zdaj uradno, poslovno zastopajo ta podjetja, in da je vrednost delnic teh podjetij takoj po prijetju Nigerijca drastično poskočila. Zato se še toliko bolj vsiljuje vprašanje: ali nas bo ta sci-fi tehnologija rešila pred terorističnimi napadi? Ali bolje rečeno: kako bo ta sistem za »branje misli« prebral misli človeku, ki ne ve, da ima pri sebi eksploziv? Kaj če bo tudi Al Kaida prešla v naslednjo fazo: v podtikanje eksploziva ljudem, ki nimajo nič z Al Kaido in terorizmom. In dalje: kako bo ta sistem za »branje misli« prebral misli človeku, ki je slep in ki potemtakem ne vidi vseh tistih terorističnih simbolov, projiciranih na letališke ekrane? Kaj če bo Al Kaida rekrutirala slepce, to pa zato, ker ne ustrezajo profilu potencialnega terorista? Ali to pomeni, da bodo na letališčih zdaj avtomatično prijeli vse slepce - in jih slekli do golega? Ne bi me presenetilo, če bi nas na čekpojntih po novem čakali tudi grafologi. In vedeževalci. In na koncu še zasliševalci iz Guantanama, ki nam bodo štikel Enter Sandman - ali pa vižo I Love You iz TV serije Barney in prijatelji - vrteli toliko časa, dokler ne bomo vsega priznali.