Boj za kri

Svet, v katerem ni več nič dovoljeno.

Vampiriade so erotični filmi. Še več, seksualni filmi - porno filmi. Ali bolje rečeno: zakamuflirani porno filmi. Metaforični porno filmi. Sloviti britanski psihoanalitik Ernest Jones, nekdanji predsednik Mednarodnega psihoanalitskega združenja in Freudov biograf, je že pred mnogimi leti pisal o tem, da je vampirizem seksualnega izvora, da je povezan s kanibalizmom in demoni, predvsem Incubi in Succubi, ki so svoje »žrtve« - prvi ženske, drugi moške - napadali med spanjem in jih silili v spolne odnose, pri čemer so jim sesali kri, kar je seveda le metafora za oralni seks, sesanje sperme, felacijo. »V nezavednem je kri pogosto ekvivalent semena,« je oznanil Jones (ki ni skrival, da je največja avtoriteta za vprašanje izvora besede »vampir« prav slovenski jezikoslovec Franc Miklošič).

No, ko se zbudimo, od tega oralnega seksa - od tega nočnega sesanja, od tega vampirskega fafanja - ostane le poljub, sled tistega »sadističnega«, »perverznega« nočnega sesanja. Ergo: poljub ni le poljub - poljub je le metafora. Zdaj lažje razumete, zakaj se Edward in Bella, junaka filmov, posnetih po romanih Stephenie Meyer (Somrak, Mlada luna), tako bojita poljuba. Njun strah pred poljubom je strah pred seksom. In prav filmi so najbolje izkoristili to, da je vampirizem dobra metafora za vse tisto, česar v cenzurirani družbi ne smeš izreči ali pa pokazati. Vampirski filmi - vse od tistih, v katerih je igral Bela Lugosi, do onih, v katerih je igral Christopher Lee - so metaforizirali rough seks, oralni seks, analni seks, lezbištvo, nekrofilijo, incest in masturbacijo. V šokerju Le frisson des vampires, ki ga je leta 1970 posnel francoski fantazist Jean Rollin, vampirki, ki ji zmanjka žrtev, ne preostane drugega, kot da začne sesati lastno kri - iz lastnih žil.
Zato bi povsem upravičeno pričakovali, da bodo vampiriade izginile, odmrle, sprhnele: če namreč živimo v družbi, v kateri je vse dovoljeno, potem zavijanje »neizrekljivega« seksa v vampirske metafore nima več smisla, ker je povsem nepotrebno. Toda zgodilo se je ravno obratno: prav zdaj - sredi največje svobode - smo sredi pravega buma vampirskega popa, tako filmskega kot literarnega. Zakaj torej še vedno potrebujemo vampirsko metaforiziranje našega seksa in naših fantazij? Možnosti sta dve. Ali je naša svoboda le navidezna, tako da v resnici živimo v vse bolj represivni, cenzurirani, ograjeni družbi? Ali pa so naše perverzije in fantazije postale tako hude, tako mučne, tako strašne, tako srhljive in tako neizrekljive, da nujno potrebujemo metaforo - vampirsko masko? Če samo pomislim, kako je lani na Tajskem umrl David Carradine, bi rekel, da bo moral Tajsko v njegovi filmski biografiji, če jo bodo seveda posneli, nadomeščati vampir.
Vse te dileme lepo prepiha Boj za kri, antiutopična vampiriada, ki zastavi ultimativno vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi vsi ljudje mutirali v vampirje? Kje bi dobili kri? Koga bi sesali? Metafora česa bi bili? Bi bilo samocenzuriranje še potrebno? Mar ne bi bil to svet, v katerem je vse dovoljeno? Film se dogaja v rahli prihodnosti, v kateri se odvija zadnja faza bitke med vampirji in človeštvom - bitke, ki pa jo človeštvo izgublja. Skoraj vsi ljudje so namreč že mutirali v vampirje, tako da je preostalo le še nekaj žepov upora proti vampirizmu, ki pa jim bije zadnja ura, saj vampirji potrebujejo kri. Ker jih je veliko in ker potrebujejo veliko krvi, so ustanovili celo človeške farme za »pridelovanje« krvi - ljudje na teh korporativnih farmah, ki jim poveljuje pohlepni, krvoločni, tajkunski Charles Bromley (Sam Neill), visijo kot jagode na zimskem vrtu, kot kosi gensko spremenjene hrane, kot sintetični biogenetski nadomestki krvi. Toda prava stvar je prava kri - prava kri »zadnjih« ljudi. Kri postane ekonomska kategorija. Prava kri je dražja od sintetične. Vampirje muči lakota. Plus: sintetična kri je na tem, da jih dokončno spremeni v fašistoidne pošasti. Razlog več, da »zadnji« ljudje izgledajo kot disidenti, kot borci za svobodo, kot borci proti represiji in cenzuri (pač proti vampirizmu), vodi pa jih Willem Dafoe, mojster samostrela, ki skuša na svojo stran pridobiti tudi Edwarda (Ethan Hawke), vampirskega hematologa, ki ugotovi, da v svetu, v katerem je vse dovoljeno, nimaš več nobene svobode - postaneš lahko le vampir. Izbereš lahko le vampirstvo. Le metaforo. Ali natančneje: vampirji so se iz metafore neizrekljivega sveta, v katerem je vse dovoljeno, prelevili v metaforo neizrekljivega sveta, v katerem ni več nič dovoljeno.