Maske smešnosti
Populisti vodijo že vsaj tri stranke
© Tomaž Lavrič
Če se bo Erjavec znova zmazal, bo to znamenje hude zapacanosti naše politike. Njegov primer pa v marsičem presega osebo tega nevarnega komedijanta.
Stranka, ki jo vodi, je del značilne problematike evropske politične pokrajine. Velike tradicionalne stranke - leve in desne - skoraj povsod pešajo in izgubljajo teren v korist majhnih interesnih, radikalnih, resnih in čudaških strank in strančic. Tako lahko čedalje bolj vladajo le še v pisanih koalicijah.
Vzroki za to so spreminjanje socialne strukture in življenjskih slogov, individualizacija, sekularizacija itd. Kriva pa je tudi politika sama - nedoraslost težavam, služenje interesom kapitala ali zgolj sami sebi, opuščanje izvirnih idej, klientelizem itd. Gre za medsebojno odtujevanje voljenih in volivcev. Tradicionalne vodilne stranke izgubljajo zaupanje, s tem pa tudi volivce. Ti se odvračajo od politike kot celote ali pa iščejo nove, bolj »svoje« stranke. Te nastajajo na novo ali pa se krepijo.
Politična razmerja se tako polagoma spreminjajo, vladanje pa postaja težavnejše. Majhni koalicijski partnerji so šibki, a pogosto nepogrešljivi, zato lahko izsiljujejo. S takimi pisanimi združbami je teže izvajati koherentno politiko, ki bi imela pred očmi celotno družbo. Če je vodilna stranka nesposobna ali preveč ujetnica partnerjev, se njena politika lahko spremeni v neprepoznavno godljo. Seveda pa lahko prišleki prav tako delujejo osvežujoče.
Vse to po malem velja tudi za Slovenijo. Levica se je deloma že razdrobila, na desnici bo SDS prej ali slej, najkasneje z Janševim odhodom, izgubila skoraj monopolni položaj. Desus je nastal kot izraz negotovosti starejšega prebivalstva in postal v desnih in levih koalicijah tako rekoč nepogrešljiv. Njegova vloga je dvorezna - zastopa interese velikega in zelo ranljivega dela prebivalstva, za splošne interese pa se ne meni kaj prida. A tudi tako stranko je mogoče voditi konstruktivno ali destruktivno. Če bi se zelo okrepila, pa bi se spremenila v razvojno oviro; če bi jo volili vsi upokojenci, bi lahko, karikirano rečeno, uvedla gerontokracijo.
Glede na široko nezadovoljstvo s politiko in težavno, negotovo prihodnost se bo rast novih strank najverjetneje nadaljevala. Prej ali slej bo najbrž nastala radikalna leva stranka, zmerna desna, vitalna zelena ... Strankarska pluralizacija pa je kljub omenjenim slabostim vsekakor boljša od pogubnega vpliva »skritih strank« - različnih lobijev in navez, še zlasti pa prevlade kapitala nad politiko ali njune zlizanosti.
Erjavec pooseblja še en pojav - naraščajočo težo populizma v Sloveniji. Tudi v tem v Evropi nismo izjema. Populistično politično pleme se množi, krepi svoj vpliv in pošilja v okolje slabe impulze. Pri nas vodijo populisti že vsaj tri stranke. Ata vseh populistov je Zmago Jelinčič, z njim sta tekmovala brata Podobnik, pridružil se jim je Erjavec. Vsi so bistveno manj vplivni in maligni od Janeza Janše, ki zna svoj populizem bolje skrivati, a je na oblasti jasno pokazal, da je populist par excellence. Toda taka nagnjenja imajo tudi Pahor, Lahovnik, Žerjav ... Tako postaja ta pojav ena izrazitejših in pogubnejših lastnosti slovenske politike.
Populisti se praviloma redijo na nezaupanju ljudstva v tradicionalno politiko, na njegovih težavah in frustracijah. Zdaj živimo v nesrečni mešanici krize, nezaupanja v politiko in elite nasploh, prvih resnejših dvomov o demokraciji in kapitalizmu. V takem ozračju postajajo evropski volivci še bolj dojemljivi za populistično strašenje in zavajanje (populisti vedno obljubljajo prerod in prenovo politike, potem pa hišo še bolj ponesnažijo). Ameriški zgodovinar L. Goodwin je skoval pojem »populističnega trenutka«; to naj bi bil zgodovinski trenutek, ko se optimalno sestavijo razmere za upor množic proti elitam. Potem so, pravi zgodovinar, potrebni samo še voditelji, ki ta trenutek prepoznajo in dajo znamenje za izbruh.
Širjenje populizma se praviloma druži s šibko prepoznavnostjo tradicionalnih strank. V Sloveniji izgublja jasen profil predvsem levica. Trditve, da je ni več, scela ne držijo, deloma pa vendarle. Vladajoča levica ni avtokratska kot SDS, na svoje »razredno poslanstvo«, na to, da je odgovorna za splošno blaginjo in tudi šibke sloje, pa je v marsičem pozabila. Podobno kot evropska socialna demokracija je Pahorjeva SD storila komaj kaj, da bi se v socialnem pogledu razlikovala od desnice. Kot levo je ne dojemata ne industrijski proletariat ne prekariat, vedno manj pa tudi urbani srednji sloj, njen najtrdnejši podpornik. Še bolj velja to za LDS in Zares. Zato ni čudno, da se levica boji socialnih nemirov, Janša, na varnem v opoziciji, pa maha, kriči in opozarja na zgodovinski trenutek, kot mu priporoča Goodwin.
Ljudje so pogosto pripravljeni zategniti pas in glasovati proti svojim gospodarskim interesom - če se lahko z neko stranko identificirajo in če ji zaupajo. Zato je vprašanje verodostojnosti, avtentičnosti in programske identitete zelo pomembno, četudi Pahor misli (glej zadnjo Večerovo sobotno prilogo), da »ni bistveno, kakšne barve je mačka, temveč da lovi miši«. V krizi je objektivno težko biti levičar, toda skrivanje barve ti položaj še oteži. A še slabše je, če barve sploh nimaš. Prave barve levice ne morejo pokazati dosedanji zasilni ukrepi, pokazale jo bodo reforme.
Primer Erjavec potrjuje še nekaj: Slovenija je glede okolja klavrno zaostala država. Podoba je žalostna v celoti, ne samo na politični ravni. Zaradi zasneženih cest napravimo velikanski hrup in jih znamo kar hitro in dobro počistiti, zastrupljena prst, voda, zrak na mnogih krajih v državi pa očitno ne skrbijo niti prizadetih prebivalcev. Sneg na cestah je videti in nas moti pri vožnji, strupi v zemlji, vodi in zraku so nevidni in jih torej ni. Fatalistično topost javnosti pa še prekašata slepota in zapiranje oči politike. Erjavec, ta politični populist in ekološki diletant, ki vprašanje odpadkov škandalozno odpravlja kot »nekaj kant smeti«, ne bi smel nikoli postati okoljski minister - resor je za zdravje ljudstva in razvoj države neprimerno pomembnejši od obrambnega, iz katerega je moral oditi. Kaznovan je bil torej tako, da je bil povzdignjen. To imenovanje je jasno pokazalo, kako ekološko zaostala je oblast. Ekološka zaostalost pa je splošna zaostalost.
Pahorja lahko razumemo, da hoče preprečiti politično krizo. A tudi tu obstajajo meje. Če bo nevarni ministrski klovn postal nedotakljivi poslanec, njegov naslednik pa nov ekološki diletant, bo to grda, nedopustna kupčija in nov dokaz neprosvetljenosti naše politike. Govorjenje o višanju standardov pa osupljiv cinizem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.