Več zvezd kot na nebu

Vsi so bili prepričani, da bo na zlatih globusih slavil film V zraku. In če ne bo slavil film V zraku, potem bo slavil film Neslavne barabe. Toda slavil ni ne prvi ne drugi, ampak Avatar, ki je pobral oba glavna zlata globusa - za film in režijo. Film V zraku je bil nagrajen le za scenarij, film Neslavne barabe pa le za stransko moško vlogo. Ostale tri igralske nagrade v kategoriji dramskih filmov so šle trem drugim filmom, kar pomeni, da so nagrade letos razdelili in premešali. Ker pa zlati globusi veljajo za napoved oskarjev, potemtakem za oskarjevsko »generalko«, je prav, da se vprašamo: kaj so napovedali zlati globusi? Za začetek, zlati globusi niso prerokbe, spontane, mistične napovedi, ki se potem - na oskarjih - izpolnijo. Ravno nasprotno: 81 članov Združenja tujih dopisnikov iz Hollywooda (Hollywood Foreign Press Association), ki zlate globuse organizira in podeljuje, skuša zadeti dobitnike oskarjev, ali bolje rečeno - ugotoviti skuša, kdo bo dobil oskarje. Zakaj? Ker bodo ti »zadetki« potem najboljša reklama za zlate globuse - za samo podelitev, za TV-šov. Oskarji dajejo kredibilnost zlatim globusom. Zlati globusi potrebujejo oskarje, da bi preživeli in ostali na trgu. In Avatar, epos, o katerem obstaja globalni konsenz in ki je na tem, da postane največji hit vseh časov, je v tem smislu najboljša stava - taki filmi, kot je Avatar, namreč na trgu ohranjajo tudi oskarje.
Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda ima to čudno navado, da zlate globuse podeljuje za filmske in TV-dosežke. Da torej meša kino in televizijo. Toda ne brez razloga: če namreč hkrati - na isti podelitvi, v istem TV-šovu - nagrajuješ tudi TV-dosežke, imaš na voljo več zvezd, kajti TV-serije so polne zvezd, nič manjših od filmskih zvezd. Pomeni, da se na zlate globuse zgrne več zvezd kot na oskarje, po malem tudi zato, ker so člani Združenja, sicer bolj ali manj bulvarski žurnalisti, že kar organsko nagnjeni k temu, da z nominacijami nagrajujejo največje zvezde. Če hočeš, da zvezde pridejo, jih moraš pač nominirati. In res, Julia Roberts je vedno takoj nominirana. Madonna in Meryl Streep tudi. Oh, in Sharon Stone! Pred leti je vsem članom Združenja poslala zlate ure - in takoj zatem dobila nominacijo za glavno vlogo v Muzi. Članov Združenja je bilo tudi tedaj le okrog 80, tako da je za nominacijo zadoščalo 80 ur. To, da mešajo kino in televizijo, je trapasto in nelogično, celo krivično, saj lahko film zmaga le enkrat, medtem ko se TV-serije vrtijo leta in leta, tako da lahko iz leta v leto zmagujejo isti igralci in iste serije (Oglaševalci tretjič zapored!), toda to je le dodatna voda na mlin Združenja: dlje časa, ko se vrti serija, bolj ljudje poznajo tiste, ki v njih igrajo!
Nič, Združenje naredi vse, da bi prišlo čim več zvezd - in da bi se videlo le zvezde. Ne le da hkrati z zlatimi globusi za filmske dosežke podeljuje tudi zlate globuse za TV-dosežke, ampak podeljuje dva zlata globusa za najboljši film - zlati globus za najboljšo filmsko dramo in zlati globus za najboljšo komedijo. Kar pomeni, da loči med »resnimi« in »lahkimi« žanri. Akademija, ki podeljuje oskarje, tega ne počne - podeljuje le oskarja za najboljši film. Toda pri tem se obnaša »diskriminatorno«: med oskarjevske nominirance le redko uvrsti komedije, skoraj povsem nemogoče pa je, da bi oskarja za najboljši film dobila komedija. Ali pa da bi oskarja za najboljšo moško vlogo dobil igralec, ki je nastopil v komediji. Logika je enostavna: komedije niso dovolj pomembne, dovolj resne in dovolj umetniške, da bi si zaslužile oskarja. Pika. Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda ta »paradoks« razreši z dodatno kategorijo - z zlatim globusom za najboljšo komedijo. Kar pa naj vas ne zavede: tega ne počne v imenu kake pravičnosti, ampak zato, ker tudi v komedijah igrajo top zvezdniki, ki jih sicer na podelitev ne bi bilo. Tako imajo na podelitvi tudi top komike. Pomeni: več zvezd.
In ker jih zanimajo le zvezde, zlatih globusov za »tehnične« kategorije, kot so kamera, montaža, kostumografija, scenografija ali pa specialni efekti, ne podeljujejo: snemalci, montažerji, kostumografi in scenografi so ljudje, ki jih nihče ne pozna. Zakaj bi nagrajevali ljudi, ki jih nihče ne pozna? Na zlate globuse lahko pridejo le tisti, ki jih ljudje poznajo. Le tisti, ki jih ljudje hočejo gledati. Le tisti, ki vlečejo. Kar je seveda smešno in absurdno, če pomislite, da so dobitniki zlatih globusov kar tekmovali v tem, kdo bo bolj poudaril, da sta film in TV-serija kolektivno, timsko, »kolaborativno« delo - in da njih samih brez kolektiva ne bi bilo. Toda ko so se zahvaljevali svojim »kolaborantom«, so se zahvaljevali le tistim, ki jih ljudje poznajo. Z eno besedo: zvezdniki so se zahvaljevali zvezdnikom. Saj veste, za to, da bi se zahvalili vsem, preprosto ni časa. Ko se začneš zahvaljevati, zelo hitro spustijo tisto muziko, ki te preglasi in ki pomeni: spokaj! Nihče pa ni naredil tega, kar je leta 2006 storil Hugh Laurie, tedanji dobitnik zlatega globusa za glavno vlogo (House), ki je iz žepa, v katerem je imel listke z vsemi, ki so sodelovali pri snemanju TV-serije House, na slepo potegnil tri listke, tri naključna imena - in tako se je zahvalil trem svojim »kolaborantom«, ki jih nihče ne pozna, trem »malim« ljudem. Zvezdniki pri njegovem žrebu niso imeli sreče.
Zlati globusi so v svoji obsedenosti z zvezdništvom bolj oskarjevski od oskarjev. Odtod vprašanje: kako to, da zlate globuse potem še vedno podeljujejo v mali, tesni dvorani, v kateri zvezdniki sedijo drug na drugem - in tudi hodijo drug po drugem? Kako to, da podelitve še vedno niso premaknili v večjo, bolj udobno dvorano? Rekli boste: tako je bolj po domače! Vse skupaj izgleda manj formalno, manj zapeto, manj akademsko, manj kontrolirano, manj snobovsko! In obenem bolj toplo, bolj intimno, bolj familiarno, bolj sproščeno! Vse skupaj izgleda kot party! Moški pridejo z bradami. Hej, med podelitvijo točijo tudi alkohol! Ne pozabite, Ryan Bingham svojega zlatega globusa za najboljši štikel - The Weary Kind iz filma Crazy Heart - ni sprejel, ker je bil v trenutku razglasitve ravno za šankom, tako da se ni mogel prebiti do odra. Ni bil prvi niti zadnji. Kul, ne? Na zlatih globusih nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Lahko da bo kdo rekel kaj divjega, ofenzivnega, šokantnega. Vse je nepredvidljivo. Živela sproščenost! V resnici je kakopak ravno obratno: ni večjega blefa od sproščenosti. Zakaj imajo zvezdnike ukleščene v premajhni, pretesni dvorani? Iz preprostega razloga: da se ne morejo premakniti. Da ne morejo ven. Da torej ostanejo na svojih mestih. Na podelitvi oskarjev imajo zvezdniki več manevrskega prostora, zato stalno hodijo ven - med podelitvijo jih je v dvorani zelo malo. Ko jih ni v dvorani, na njihove sedeže hitro vskočijo statisti, tako da je dvorana videti polna. Ali bolje rečeno: zvezdniki so na svojem mestu le tedaj, ko so na vrsti. Na zlatih globusih pa so stalno na svojih mestih. Pomeni, da se jih stalno vidi. Da stalno delajo za šov. Da stalno delajo za ratinge. Da so non-stop senzacija, non-stop selling point. V pornografiji temu rečejo money shot. Veliki plan ejakulacije. Še več: ker so vsi stisnjeni v malo, tesno dvorano, se stalno vidi vse. Vau! Kolektivni money shot. Non-stop money shot. Neprecenljivo.
Podelitev zlatih globusov je ultimativni TV-produkt: TV-šov, ki stalno dela zase. TV-šov, ki stalno prodaja sebe samega. TV-šov, ki izgleda kot dolga reklama zase. Ali bolje rečeno: kot reklama za reklamo. Podelitev zlatih globusov izgleda kot reklama za podelitev zlatih globusov. Tu ni statistov, ker so vsi zvezdniki statisti. Tu ni publike, ker vsi igrajo. Tu ni praznih kadrov, ker je vse money shot. Tu ni realnosti, ker je vse idealno. Še celo nagrajenci niso izbrani zaradi dosežkov, ampak zaradi efekta - zaradi drame, ki jo jamči dejstvo, da bodo nagrajeni prav oni. Vprašanje ni, kdo si zasluži nagrado, ampak: koga se izplača nagraditi? In koga se izplača nagraditi? Kakšni nagrajenci jamčijo najboljšo TV-dramo? Tisti, ki imajo za sabo dobre osebne drame. Nagradili so Jeffa Bridgesa, ki velja za »prezrtega«. Nič ni bolj dramatičnega od trenutka, ko popraviš krivico. Nagradili so Roberta Downeyja, jr., ki je padel v brezno narkomanije in se vrnil. Nič ni bolj dramatičnega od ponovnega vstajenja. Nagradili so Michaela C. Halla, ki je nedavno razkril, da ima nevarno Hodgkinovo bolezen. Nič ni bolj dramatičnega od zvezdnika, ki se bori za življenje. Nagradili so Aleca Baldwina, ki se je zapletel v družinske škandale, se izgubil in se ponovno našel. Nič ni bolj dramatičnega od vrnitve izgubljenih sinov. Ali pa od vrnitve izgubljenih hčera. Nagradili so Drew Barrymore, ki je preživela brezno otroške zvezdnice in se prelevila v top zvezdnico, režiserko in producentko. Nič ni bolj dramatičnega od uspeha. In nagradili so Chloë Sevigny, ki ga je pred leti - v filmu The Brown Bunny - na trdo vlekla Vincentu Gallu, padla v nemilost in se pobrala. Money shot!

Naj roko dvigne pravi nagrajenec

»Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.« Ta izrek - tako rekoč epigram - dobro poznate. Marx je z njim začel svoj sloviti Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Reči je hotel le, da se zgodovina vedno ponavlja - prvič se zgodi kot tragedija, potem pa se ponovi še kot farsa. In navedel je dovolj primerov, da je njegov epigram preživel in odletel daleč v prihodnost. Vse tja do Los Angelesa - naravnost v Hollywood. In ker smo že ravno v Hollywoodu, vzemite zlate globuse in oskarje. Zlati globusi so vedno podeljeni pred oskarji. In tu se zgodi nekaj čudnega: če primerjate obe podelitvi, imate sicer občutek, da se zgodovina res vedno zgodi dvakrat, toda ravno obratno: prvič kot farsa in šele drugič kot tragedija. Podelitev zlatih globusov izgleda kot farsična verzija podelitve oskarjev, ali bolje rečeno: podelitev zlatih globusov izgleda kot farsa tega, kar šele bo. Kot parodija podelitve oskarjev. Kar je približno tako, kot če bi posneli parodijo filma, ki ga bodo šele posneli. Kot če bi farso Napihnjenci posneli pred tragedijo Rambo II. Kot če bi farso Film, da te kap posneli pred tragedijo Krik. Ali pa kot če bi farso Ali je pilot v letalu? posneli pred tragedijo Letališče.
Format je oskarjevski: tu je rdeča preproga, na kateri se odvija modna revija, tu je voditelj, ki poka - pretežno insajderske - vice (tokrat Ricky Gervais), tu je po pet nominirancev v vsaki kategoriji, tu je nagrada za življenjsko delo, tu so zvezdniški prezenterji, tu so zahvalni govori. Manjkajo le glasbene točke. Zlati globusi izgledajo kot oskarji brez glasbenih točk. Ne brez razloga: zlati globusi v resnici sploh ne potrebujejo glasbenih točk. Zakaj? Ker jih nadomestijo zahvalni govori dobitnikov. In tu je paradoks: zlati globusi niso oskarji, toda dobitniki zlatih globusov se obnašajo tako, kot da so dobili oskarja. Ko namreč sprejemajo zlate globuse, potemtakem pri tistem ritualnem zahvaljevanju, hudo pretiravajo. Tudi na letošnji podelitvi, že 67. po vrsti, ki se je odvrtela v nedeljo, so počeli natanko to: pri zahvaljevanju so vidno pretiravali. Kot da bi skušali preseči oskarjevsko zahvaljevanje. A po drugi strani: zlati globus, ki so ga dobili, je morda edini oskar, ki ga bodo dobili.
In ne le da so v zahvaljevanju pretiravali, ampak so zasluge za svoj uspeh - za zlati globus - pripisovali nekomu drugemu. Le malo je manjkalo, pa bi zasluge za svoj uspeh pripisali Haitiju. Iskreno rečeno, le malo je manjkalo, pa bi Angelina Jolie vse skupaj posvojila. Jeffa Bridgesa ne bi bilo brez očeta. Le koga ne bi bilo brez očeta? Meryl Streep in Chloë Sevigny ne bi bilo brez matere. Le koga ne bi bilo brez matere? Jamesa Camerona ne bi bilo brez žene, ki mu je dala zadnja štiri leta in pol povsem mir, tako da je lahko posnel Avatarja in uresničil svoje sanje. Če je ne bi bilo, bi jih uresničil že prej. Zato ni čudno, da se je med govorom en passant poklonil tudi svoji bivši ženi, Kathryn Bigelow, nominirani režiserki filma The Hurt Locker. Hej, lahko bi ji izročil svoj kipec. Ving Rhames je namreč leta 1998 storil natanko to: na oder je poklical Jacka Lemmona, ki je bil nominiran v isti kategoriji kot on, in mu izročil svoj kipec. Ha.
Martina Scorseseja, dobitnika zlatega globusa za življenjsko delo, ki se mu uradno reče Cecil B. DeMille Award, največjega cinefila na svetu in največjega ohranjevalca filmske dediščine na svetu, ne bi bilo brez spektaklov Cecila B. DeMilla. Vsaj tako je trdil, ko se mu je patetično, na dolgo in vztrajno zahvaljeval - in ko je svoj uspeh pripisal njegovim spektaklom. Še več, zdelo se je, kot da govori na otvoritvi retrospektive DeMillovih filmov. Ob tem je vendarle dodal: »Res je, da ob Dobrih fantih ne pomislite na DeMillove filme.« Kot da bi hotel reči: vem, da pretiravam, toda verjemite mi na besedo! Ali natančneje: okej, verjemite mi, pa četudi si še sam ne verjamem! Točno, ob Dobrih fantih ne pomislimo na DeMillove filme, ampak na prejšnje Scorsesejeve filme, ob katerih pa prav tako ne pomislimo na DeMillove filme, ampak kvečjemu na filme režiserjev, ki so nekoč, pred mnogimi leti, snemali črne kriminalke, na katerih je rasel Scorsese, in ki se jih danes ne spominja nihče več. Scorsese, ki »seksa s filmi«, kot je dahnil Robert De Niro, se jih spominja, o tem ni dvoma, toda le zakaj bi vse tiste zvezdnike moril z avstrijskimi režiserji, ki so med II. svetovno vojno - ali pa tik pred njo - pred nacizmom zbežali v Hollywood in ga dokončno prelevili v izvir cinefilije? Pozabite, na Scorseseja je vplival Kurosawa. Pa indijski režiser Satyajit Ray. Pa Bergman. In seveda Cecil B. DeMille. Vsi v tisti dvorani so videli njegov spektakel Deset zapovedi. Ali pa se vsaj zavedajo, da obstaja.
Na Quentina Tarantina, največjega cinefila in največjega ohranjevalca filmske dediščine v tisti dvorani, niso vplivali Kurosawa, Satyajit Ray, Bergman in Cecil B. DeMille, zato ni dobil ničesar. Niti enega zlatega globusa. Niti za scenarij, niti za režijo, niti za film. Stranskega je dobil le Christoph Waltz, avstrijski igralec, ki je v njegovih Neslavnih barabah odigral polkovnika Hansa Lando. That's a bingo! Saj rečejo bingo, ne? In prav to sem rekel. Kje smo ostali? Aha, nam, Slovencem, je lahko v tolažbo le to, da je Christoph Waltz na pol Slovenec - njegova mati je očitno Slovenka. Ali pa vsaj napol Slovenka. Urbančič ... Elisabeth Urbančič. Toda Waltz ni bil edini Avstrijec, ki je dobil zlati globus - dobil ga je tudi režiser Michael Haneke, jasno, za najboljši tujejezični film (Beli trak). Ne vem, kdaj sta na zlatih globusih nazadnje slavila dva Avstrijca. Verjetno v času, ko so avstrijski begunci v Hollywoodu snemali tiste filme, ki so vplivali na Scorseseja, preden niso nanj vplivali Kurosawa, Ray, Bergman in DeMille.