Princesa in žabec

proti

Zeleno, ker te ljubim belo.

Studio Disney, ki je zadnja leta blestel predvsem z distribuiranjem Pixarjevih animacij, je očitno prišel do zoprnega spoznanja: ko ta ali oni animirani film producira sam, ne more tekmovati s Pixarjem. Ukrep: Disney se je v Princesi in žabcu vrnil h klasični predpixarjevski 2D animaciji. Rezultat: animacija Princese in žabca ni na ravni Levjega kralja. Niti ni na ravni Lepotice in zveri. In kaj je tu najbolj ironično? Tole: animacija Princesa in žabec skuša biti prav Lepotica in zver post-rasne Amerike. Ali bolje rečeno: Lepotica in zver Obamove Amerike. Zgodbo dobro poznate: princesa, ki hlepi po magičnem, manekenskem, seksi princu, sreča odvratno žabo, toda ko jo poljubi, se čudežno prelevi v magičnega, manekenskega, seksi princa, moškega njenih sanj. Le da tokrat pride do naivnega obrata. Za začetek, film Princesa in žabec, prestreljen s štikli Randyja Newmana, ki se ne primejo, prisiljenimi komičnimi liki (aligator, ki igra trobento) in neomajno vero v tako rekoč monarhično svetost zakona med moškim in žensko, je postavljen v dobo jazza, v »nora« dvajseta leta prejšnjega stoletja - v povojni New Orleans, ki pa izgleda postkatrinsko. Princesa, ki hrepeni po odrešilnem princu, je Tiana (Anika Noni Rose/Zala Đurić Ribič), podjetna, energična, romantična natakarica iz New Orleansa - Tiana je temnopolta. Toda pozabite, to ni tisti obrat. Pazite: New Orleans obišče princ Naveen (Bruno Campos/Daniel Bavec), prestolonaslednik Maldonije, veliki up Tiane, toda še preden bi si lahko ogledala kak evropski eksperimentalni arty film, ga že neki vuduist prelevi v žabo. In tu pride obrat: ko ga »princesa« Tiana poljubi, se tudi sama prelevi v žabo. Črnka ni več črna, ampak zelena! Zelena kot Irska, zelena kot ekologija, zelena kot Green, Green Grass of Home, zelena kot postrasna Amerika. Vau! Kaj je mislil Disney? Da bodo otroci črnko lažje gledali, če bo zelena? Ali pa je hotel reči: v Ameriki ni več belih in črnih - zdaj so vsi zeleni! Kaj to pomeni? Da bi se morali črnci v postrasni Ameriki odreči »barvi« svoje identitete? Da bi morali postati kot belci? Kar je približno tako, kot bi rekli: okej, spremenili smo pogled na vas - zdaj pa vi spremenite svojo barvo! Ne bom rekel, da je Disney rasist, toda obnaša se kot koristni idiot postrasnega rasizma.