Premalo jezni
Kdo je kriv za krizo in kdo bo kaznovan?
© Tomaž Lavrič
Vlada je po sindikalnem pritisku popustila in minimalna plača se bo začela postopoma zviševati. Kmalu bodo sledila pogajanja o trgu dela. Trda bodo.
Delodajalci že dolgo zahtevajo reformo tega trga. Sporočilo naših menedžerjev in lastnikov se glasi: toga delovna zakonodaja preprečuje naglo odpuščanje, gospodarstvo je zato premalo gibko in se ne more prenoviti. Zato narašča tudi brezposelnost. Dajte nam bolj proste roke, pa nam bo vsem boljše.
Obstajajo tudi povsem drugačna mnenja. Trg dela je v resnici prožen, pravi denimo dr. Mencinger, zlasti z različnimi oblikami sodobnega dninarstva, kot so samozaposlovanje, zaposlovanje za določen čas itd. Odpuščanje je oteženo, a še zdaleč ne nemogoče. Prožni trg dela ne bo zmanjšal brezposelnosti, to je mit. Podobno je, še preden je postal minister, trdil tudi dr. Svetlik, ponavljajoč, da zaposleni Slovenci delajo veliko in trdo.
O tem, kdo ima bolj prav in kako nasprotja zbližati, se bodo pogajali delodajalci, sindikati in država.
Naša gospodarska elita je v glavnem zapravila zaupanje in avtoriteto - s slabim vodenjem podjetij (o tem priča slaba struktura gospodarstva), s tajkunstvom, trdoto do zaposlenih itd. Dobrih menedžerjev zelo primanjkuje. Njihova socialna občutljivost je izginjala skupaj z napredovanjem privatizacije, prevzemov, liberalizacije. V težave so zabredli ne samo zaradi krize, ampak tudi po svoji zaslugi (se npr. visoko zadolžili brez koristi za podjetja). Zdaj se mnogi borijo za preživetje, bojijo se stavk in izbruhov, kakršnega smo doživeli v Gorenju, postali so bolj odvisni od države. Krizo vidijo kot priložnost za preoblikovanje trga dela po svojih zamislih. Po svoji osnovni legi so blizu neoliberalcem.
Sindikati imajo šibke točke, toda brez njih bi bil položaj delovne sile še bistveno slabši. Tudi sami doživljajo kritično obdobje - o tem pričajo spontani delavski izbruhi mimo njih ali celo proti njim. Zato se radikalizirajo. Družbeni nemir jim daje moč, a z njo morajo ravnati previdno. Njihova največja slabost je, da trdno zastopajo samo trajno zaposlene. Brezposelni so v bistvu nikogaršnja skrb, zaposleni pa vedno bolj razpadajo na zaposlene za nedoločen čas, Mencingerjeve »dninarje«, na zaposlene v zasebnem in javnem sektorju itd.
Država je načeloma nevtralen posrednik, ki mora imeti pred očmi celoto. Kriza je povečala njen vpliv na menedžerje in lastnike. Zdaj lovi težavno ravnotežje med socialnim revoltom in ogroženostjo gospodarstva. Pri tem gre za sprotno reševanje krize in za reforme, ki bodo odločale o tipu našega kapitalizma. Ekonomsko in socialno krizo je deloma zakuhala sama.
Osnovno geslo reforme trga dela se glasi varna prožnost. Sindikati se bojijo, da se bo iz vsega skupaj izcimilo le lažje odpuščanje. Za to govori marsikaj; država je obubožana (težko bo poskrbela za dovolj visoka nadomestila za brezposelne), novih delovnih mest je malo, odnos delodajalcev in deloma tudi države do delovne sile je surov ali nebrižen. Svetlik dvome zavrača, obljublja varno prožnost in poudarja, da bo reforma bolj izenačila različne kategorije zaposlenih. To bi bilo dobro.
Po svoje je čudno, da se z reformo tako mudi zdaj, ko brezposelnost strahovito narašča, kar vsaj deloma pobija trditve o neprožnosti, ko državi hudo manjka denarja, ko družbena napetost narašča, opozicija pa jo skuša sprevreči v »ulico«. Vse skupaj smrdi po nadaljevanju značilnega trenda v zadnjih dveh ali treh desetletjih - privijanju delovne sile na vsem Zahodu.
Tu je treba ocenjevanju reforme dodati še en zorni kot - moralni vidik. Zožimo ga na vprašanje, kdo je kriv za sedanje gospodarske težave in kdo bo zanje kaznovan. Odgovor sili v oči: navadna delovna sila za težave ni kriva, dela veliko in intenzivno in je razmeroma slabo plačana - kaznovana pa bo najbolj. Tistim, ki so težave zakrivili in jim nič ne manjka (lastnikom, menedžerjem), se pomaga, najšibkejši, najbolj ogroženi in najmanj krivi so kaznovani. Tudi reforma dela se bo lotila te anonimne gmote, menedžerjev pa ne.
S tega vidika bi bilo treba kakršnokoli poslabšanje razmer za delovno silo kategorično zavrniti. A tu seveda nastopi trda realnost: kriza, nevarnost splošnega zloma, globalizacija, nova azijska konkurenca itd. itd. To poslušajo množice povsod po Zahodu.
Če razlomiš dogajanje na vsak hip, na vsako leto ali desetletje posebej, je res tako; vedno je vse nujno, neodložljivo, takoj je treba pomagati ogroženim bankam, takoj zategniti pas. Če pogledaš dogajanje scela, vidiš, da gre bolj kot za kaj drugega za ohranjanje ureditve, ki je pravzaprav uspešna prav zaradi neusmiljenega privijanja delovne sile.
Tako je v glavnem tudi z našo reformo trga dela. Svetlik se zdi dostojen mož, a minister Svetlik ni Svetlik raziskovalec. Naši menedžerji so, kot rečeno, v marsičem izgubili moralni in socialni kompas. Takih je veliko tudi v politiki. Oboji skušajo krizo izrabiti tudi kot plašček za krčenje pravic zaposlenih. Te pravice in plače pa, še enkrat, niso vzrok ekonomske stiske. Vendar smo se znašli v znamenitem primežu razlomljenega časa in dogajanja: takoj preprečiti zlom, takoj zategniti pas (se reformirati), sicer bo še huje.
Preživetvena stiska gospodarstva to najbrž res narekuje. A treba je biti previden že zato, ker delodajalci pri opisovanju svojih težav radi lažejo ali debelo pretiravajo. Če bodo sindikati pri pogajanjih o reformi trga dela v čem popustili, bi bilo pametno koncesije časovno strogo omejiti; z okrevanjem naj bi spet zaživele. To velja zlasti za odpuščanje. Če bo sproščeno, varnost pa zagotovljena samo na papirju, bo izrabljeno in zlorabljeno. Enkrat brezpogojno izbrisane pravice bodo izginile za vselej.
Moralni vidik je iz procesov odločanja na vseh ravneh v glavnem izginil. Vedno se govori o učinkovitosti, vplivu na ekonomsko rast itd., ne pa tudi o tem, kaj je dobro in slabo, prav ali narobe. To je neetično samo po sebi. Izrinjanje moralne, etične razsežnosti pa ima tudi otipljive materialne posledice, najočitneje izražene s poškodbami socialnega tkiva in okolja. Krize, ki jih tako ravnanje tako rekoč nujno poraja, so uporabljene kot izgovor za reševanje privilegiranih, rezanje pravic neprivilegiranih in cementiranje stanja. In kolo se vrti naprej, čedalje bolj zategnjeno.
Zato mora moralni vidik, njegovo poudarjanje družbene pravičnosti, dobiti svoje mesto v javnem dialogu, razmišljanju in odločanju. Tudi pri oblikovanju reform, ki nastajajo pod vplivom še vedno žive neoliberalne strategije, ki skuša (socialno) državo čim bolj oslabiti, v krizah pa izrabiti kot koristnega idiota.
Zgodovinar Tony Judt pravi nekako takole: ekonomsko in kulturno je naše življenje čedalje bolj negotovo. Pogledati moramo, kako so na podobne grožnje odgovorile generacije naših dedov. Odgovor so bili socialna demokracija v Evropi in New Deal in Velika družba v Ameriki, sto let grajenja socialne države, javnega sektorja, blaginje za vse. Drugi so potem porabili tri desetletja za to, da so te dosežke metodično spodkopali. To bi nas moralo napraviti bolj jezne, kot smo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.