Brian Setzer Orchestra: Songs From Lonely Avenue
2009, Surfdog Records
+ + + +
Kam gredo rockabillyji, ko se upokojijo? To je eno večnih retoričnih vprašanj za ljubitelje arhaičnega zvoka petdesetih let minulega stoletja, ki je revival doživljal nekje v sedemdesetih in osemdesetih letih. Nato pa niti ne več toliko, četudi še vedno nastajajo dobri bendi in izhajajo sveže kompilacije. Mit rockabillyja se še vedno uspešno ohranja pri življenju z novimi sledilci zvoka in samorecikliranjem. Vendarle je precej tistih, ki so sledili tej rokerski poti, sčasoma opustilo ortodoksnost tovrstne forme. Enim so se zredčili lasje in se jim je naostril glasbeni okus, spet drugi so se prilagodili precej blažjim zvokom in drugačnim vibracijam, redki pa so tisti, ki ne želijo drugam oziroma zaidejo v še globlje kopanje po starih ploščah, ritmih in običajih. Prav newyorški kitarist in pevec Brian Setzer je eden teh tičev; v svojih najstniških letih je leta 1980 ustanovil kultni bend Stray Cats, se z njim preselil v Anglijo in ob pomoči producenta Dava Edmundsa ustvaril za takratne neorockabilly trende nadstandarden bend, ki je dosegel svetovno slavo in spoštovanje. Trio je zvenel dinamično prav zaradi Setzerjevih solaž. Že med igranjem s Potepuškimi mački je izdal več samostojnih plošč, nato pa vse bolj goltal star(ejš)o ameriško orkestralno glasbo na sledi swinga in ustanovil The Brian Setzer Orchestra, v katerem je nabral big band, kot se šika. V tej obliki - z variacijami in občasnim vračanjem v rockabilly - ustvarja še zdaj. Tudi album Songs from Lonely Avenue vztraja na zvočni sledi big bendov, z dotikom aranžerja Franka Comstocka, ki je svoje dni delal z Doris Day in Judy Garland, s Setzerjem pa na njegovem prejšnjem albumu Wolfgang's Big Night Out, na katerem so obdelovali velikane klasične glasbe v swing preobleki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Kam gredo rockabillyji, ko se upokojijo? To je eno večnih retoričnih vprašanj za ljubitelje arhaičnega zvoka petdesetih let minulega stoletja, ki je revival doživljal nekje v sedemdesetih in osemdesetih letih. Nato pa niti ne več toliko, četudi še vedno nastajajo dobri bendi in izhajajo sveže kompilacije. Mit rockabillyja se še vedno uspešno ohranja pri življenju z novimi sledilci zvoka in samorecikliranjem. Vendarle je precej tistih, ki so sledili tej rokerski poti, sčasoma opustilo ortodoksnost tovrstne forme. Enim so se zredčili lasje in se jim je naostril glasbeni okus, spet drugi so se prilagodili precej blažjim zvokom in drugačnim vibracijam, redki pa so tisti, ki ne želijo drugam oziroma zaidejo v še globlje kopanje po starih ploščah, ritmih in običajih. Prav newyorški kitarist in pevec Brian Setzer je eden teh tičev; v svojih najstniških letih je leta 1980 ustanovil kultni bend Stray Cats, se z njim preselil v Anglijo in ob pomoči producenta Dava Edmundsa ustvaril za takratne neorockabilly trende nadstandarden bend, ki je dosegel svetovno slavo in spoštovanje. Trio je zvenel dinamično prav zaradi Setzerjevih solaž. Že med igranjem s Potepuškimi mački je izdal več samostojnih plošč, nato pa vse bolj goltal star(ejš)o ameriško orkestralno glasbo na sledi swinga in ustanovil The Brian Setzer Orchestra, v katerem je nabral big band, kot se šika. V tej obliki - z variacijami in občasnim vračanjem v rockabilly - ustvarja še zdaj. Tudi album Songs from Lonely Avenue vztraja na zvočni sledi big bendov, z dotikom aranžerja Franka Comstocka, ki je svoje dni delal z Doris Day in Judy Garland, s Setzerjem pa na njegovem prejšnjem albumu Wolfgang's Big Night Out, na katerem so obdelovali velikane klasične glasbe v swing preobleki.
© @ Flickr.com
Sedeminosemdeset-letni Comstock je tokrat poskrbel za trobilske dele, Setzer pa biografiji končno dodaja prvi album, ki ga je v celoti napisal sam. In Setzer ima kaj ponuditi: z uvodno skladbo Trouble Train nas pelje na 51-minutno popotovanje skozi 13 kompozicij, pri katerih ne prevladuje zgolj raven zvok big banda. Precejkrat odkrito koketira z jazzom, na trenutke zveni kot film noir, spet zatem lovi za rep blues, jive ali flamenco (v zaključni skladbi Eleni). Kompozicije imajo pravo dolžino in dober naboj, Setzer pa si je za komad Mr. Surfer Goes Jazzin' prislužil tudi nominacijo za grammyja v kategoriji Best Rock Instrumental Performance, ki ga bo morda dobil konec januarja. Album bo sicer težko dosegel pop sloves, ki si ga je v orkestralnem delu kariere ustvaril z albumoma The Dirty Boogie in Vavoom!, vendarle pa je ta album vse prej kot slab ali tanek. Je bolj seriozen, bolj kot kadar koli koketira z jazzom in nepopulistično formo in zna biti, da gre za enega tistih albumov v karieri, ki jih bo šele čas določneje pozicioniral v zgodovini glasbe in diskografiji s podpisom Briana Setzerja. Orkestralno.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.