Razmetane postelje

za

Smells Like Teen Spirit.

Razmetane postelje so film o fantu, ki išče očeta v svetu, v katerem so očetje irelevantni. Odtod ludistični, anarhični, skvoterski, didžejski, punkerski - okej, postpunkerski - šlif tega filma. In njegovega junaka. Alexis Dos Santos, argentinski režiser, avtor kultnega Lepila, filma o najstnikih, ki nočejo definirati svoje spolne identitete, hoče najprej reči: če očetje tako zlahka pozabijo svoje sinove, zakaj se jih potem sinovi tako dobro spominjajo? Preden ne reče: če se zdaj vsi ljudje, magari popolni tujci, obnašajo tako, kot da so drug drugemu očetje, zakaj se potem drug drugega ne spominjajo? Vzemite le Vero (Déborah François), melanholično Francozinjo, ki živi v Londonu: steguje se po nekem tipu, pa se ne more spomniti, kako mu je ime. Toda v tej njeni »ignoranci« ni očitno nič osebnega niti nič usodnega, kaj šele zarotniškega. Tujci srečujejo pač le še postkoitalne tujce, ki drug drugega ne zanimajo kaj dosti. Axl (Fernando Tielve), zadeti in zmedeni Španec, ki se vali od postelje do postelje, ne da bi vedel (in ne da bi ga zanimalo), s kom je spal, in ki se en passant zaplete z Vero, ima o tem ločeno mnenje: v London je prišel, da bi končno srečal svojega očeta, Britanca, ki ga ni nikoli videl, ali bolje rečeno - da bi videl očeta, ki ga ni hotel videti. Ki je odšel, ne da bi se ozrl. Ki ga je izdal. V tej očetovi gesti vidi preveč - očetova »izdaja« je namreč tako mimobežna kot post-politični svet, v katerem so po novem vsi ljudje drug drugemu očetje. Drug drugega stalno povzročajo, ustvarjajo in formirajo, ne da bi v tem videli kaj usodnega, toda bližje, kot so si v tem hedonističnem blackoutu, si ne bodo nikoli.
(Cankarjev dom, Kinodvor)