Knjiga odrešitve

Cesta.

Ko boste gledali Knjigo odrešitve, boste imeli občutek, da gledate Cesto, posneto po romanu Cormaca McCarthyja. Rekli si boste: ah, nič, le nekaj reči so spremenili, kar pa Hollywood itak naredi vedno, ko ekranizira kak bestseller. Gledalce, ki so roman brali, je treba pač malce presenetiti. Recimo: namesto moškega, ki se čez mračno, svinčeno, opustošeno, postapokaliptično Ameriko prebija s sinom in vozičkom, imate tu moškega, ki se čez mračno, svinčeno, opustošeno, postapokaliptično Ameriko prebija sam, dokler se mu ne prilepi punca (Mila Kunis), ki bi mu lahko bila hči. Po zraku še vedno frli pepel, pa četudi je od »velikega poka« že 30 let, okrog tavajo kanibali, ki jih prepoznaš po tresavici, mnogi so slepi, vode ni, šampon je redkost, vozičke pa pehajo drugi, bolj ali manj sadistični roparji, ki prežijo na postapokaliptične pešce in ki izgledajo tako, kot da so pobegnili iz Cestnega bojevnika, preden ne izgledajo tako, kot da so pobegnili iz kakega Leonejevega špageti vesterna, vključno z žvižganjem, ki je edini soundtrack tega novega divjega zahoda, če seveda odštejete to, kar si na iPodu vrti Eli (Denzel Washington), ultimativni nomad z mačeto, ki se - v slogu mesijanskega samuraja - meni le za svojo pot na zahod, kamor nese Knjigo, zadnji primerek Biblije, do katerega se skuša na vsak način dokopati Carnegie (Gary Oldman), heartlandski, v lobiju nekdanjega kina parkirani retro despot, ki stavkov, s katerimi bi lahko vladal, ne zna izreči tako dobro, tako precizno in tako hipnotično, kot so zapisani v Knjigi, ki je, kot pravi, orožje. Mussolinijeva biografija mu ni dovolj. Knjiga odrešitve, himna Knjigam, ki so spremenile svet (toda ne Da Vincijevi šifri, ki jo sežgejo!), je vizualna mojstrovina, kar pa je povsem pričakovano: ne zato, ker sta jo posnela brata Hughes, ki sta zadnji film posnela pred devetimi leti (Iz pekla), ampak zato, ker je opustošena, razdejana, armagedonska Amerika vrhunski estetski objekt, pravi cinefilski fetiš. Tu dajo filmarji vedno vse od sebe.